sobota, 25. december 2010

Pikantne ladjice

No, tako, še malo pa bo tudi letošnji božič postal zgolj še en spomin več.



Sama sem v primerjavi z včerajšnji dnem, ko sem komaj čakala na konec večera in se tolažila z maminimi ravno spečenimi kukiji, danes na pogonu nekega čudežga plina, ki me pridno 'zadeva' iz ure v uro in mi daje pozitivno voljo.

In tako sem v nasprotju z včerajšnjim mišljenjem, danes odločila, da bo končno poustvarila že dolgo ogledan recept.
Recept sem našla v Matejini veganski kuhinji 2 pod imenom Štruca iz rjave leče z dimljenim tofujem in čebulno omako.

Čeprav sem bila popolno prepričana, da bom končno sledila vsaj enemu receptu, sem se po preizkusu dimljenega tofuja premislila. Uff, zadevšna je slana, preslana. V dveh dneh, ko sem 'pospravila' vsega skupaj le 120 g dimljenega tofuja, sem pila kot žolna. In občutek, ko veš, da se ne moreš odžejati, je nadloga, ki je ne privoščim nobenemu. Okus je že fenomenalen, ampak posledice, ki sledijo, so podale sklep: nikoli več dimljenega tofuja!

In tako sem se sicer v 90% držala recepta. Skuhala sem lečo, uporabila čičeriko, ki sem jo pridno zavrtela v kavnem mlinčku, da sem dobila moko. Dodala začimbe, prepraženo čebulo, tamari omako, česen, prepasirano lečo, navadni na koščke zrezan tofu; in namesto, da bi oblikovala štruco, sem rajši napolnila modelčke, ki sem jih kupila v Mullerju. Zgolj zato, da je zadeva zgledala bolj atraktivna in praznično navdihnena.





Postregla sem s cvetačnim pirejem in brstičnim ohrovtom.

In tako, sem medtem, ko sem foto dokumentirala svojo praznično stvaritev, zaznala z levim ušesom, kako je mami kosilo poimenovala v pikantne ladjice. Jah, čez nekaj sekund, ko sem ime  metala gor in dol po možgančkih, sem ga tudi velikodušno sprejela. Ni, kaj, tole letošnje božično kosilce bo ostalo še dolgo v spominu.

Čeprav je Matejin recept ustvarjen za 4 osebe, bi ga sama rajši podelila zgolj trem. Sicer je pa zelo odvisno, kaj imate za prilogo. Namreč dva od šestih čolničkov, sta ostala in tako čakata na večerjo, ko ju bom pohrustala skupaj s cvetačino juhico.

Kakšen pa je vaš današnji jedilnik?

sreda, 22. december 2010

Malo po praznično

se tudi jedilniki spreminjajo. Postajajo bolj bogati, malce bolj dodelani. 

In tudi razvajanje je del vsega tega.

Za božično darilce sem od svoje zaveznice dobila švicarske, 'ročno' izdelane, narejene na osnovi recepta iz leta 1840, iz ekoloških sestavin, s pirino polbelo moko, brez jajc, mleka ali masla.
In reče se jim medenjaki.
Hja, kdor je vklopil možgančke, se bo popraskal po glavi in dejal: pa saj med ni veganski?!
Jah, res je živalski proizvod, sama ga iz prehrane še nisem 100% izključila. Kar pomeni, da se ga ne poslužujem v lastni kuhinji, tudi ne kupujem izdelkov z njegovo vsebnostjo, vendar pa ko in če dobim sicer zame primerne piškote, ne kompliciram in si privoščim. Ker drugače se mi zazdi, da moje prehranjevanje meji že na eno izmed oblik motnje prehranjevanja. 
Pa mi reci, da sem hinavka, kaj takega me sploh ne gani. Ker sem v 90% vseh slovenskih veganov, še najbolj veganska, ko skupaj sešteješ te in one faktorje. 





Kot lahko vidite na spodnji sliki, vsebujejo izredno malo maščob...


Moje mnenje?
Predvsem me je navdušila oblika kukijev, njihova struktura, ki je trdna. 
Primerni so tudi kot okraski za jelko. 
Vendar pa so zame osebno presladki, vsebujejo 30% medu.
So pa zelo nasitljivi. 
In mislim, da mi ni treba poudarjati, da sta oba paketka izginila malu po prevzemu.


Zdaj pa zažibajmo še na oddelek kosil. 
Sledi ponedeljkovo razvajanje.
Popečen seitan in tofu.
Slovenski proizvod- Jablana- priporočam!
Za prilogo je bil cvetačni pire in b.ohrovt.
Oboje kuhano nad soparo.
Pire iz cvetače zelo enostaven!
Skuhaš glavico nad soparo. kakšnih 10 minut. Zmiksaš s paličnim mešalnikom. Lahko dodaš vodo ali pa rastlinski napitek po želji ter rastlinsko smetano za boljši okus. 
Oz. za vse tiste, ki jim naravni okus cvetače ni dovolj.





Na spodnji sliki pa blestijo veganski polpeti pečeni v pečici.
Sledi jih kolerabin pire.
Malo manj posrečeno pa je uspela imitacija bučnega pomfrija. Zadevšna je iz pečice prišla gumijasta, verjetno sem uporabila napačno bučo. Vsekakor pa priporočam ''pomfri'' iz sladkega krompirja!


petek, 17. december 2010

Vegan in omejen proračun


ali budget kot bi rekli angleško govoreči.

Ker svet ni le črno-bel, tudi veganstvo ni eno samo. Je v številnih različicah.
Nekateri se ne izogibajo razhudnikov; drugi posegajo zgolj po bio vegastvu; tretji zavračajo sojo kot hrano; četrti se ne ozirajo na hrano kot kvaliteto in uživajo vse izdelke kot popreje le da odštejejo vse kar je živalskega.

Ni kaj, ljudje smo fenomeni v različnosti. A kot taki ekstra zanimivi. Edinstveni odkloni v celotnem spektru matere narave.

Ker vem, da denar ne raste po drevesih; vem tudi, kako je ko je treba zategniti pas, ko si ne moreš privoščiti bio pridelavo, čeprav bi jo rad podpiral in si v duhu stalno z njo, a včasih je treba pravice tretje generacije potisniti v stran in pomisliti na svoj lastni svet. Kar je tudi pravilno.

In kako potem jesti vseeno zdravo, ko pa imaš omejena sredstva? Je veganstvo res dražje od normalnega prehranjevanja ali je to le huda zabloda, iz katere se je potrebno zdramiti?

Ker ne poznam predsodkov, se rade volje potikam tudi po trgovinah, katerih se večina, ki jih poznam, očitno izogiba ali pa ima o njih predstave, ki so neupravičene. Enkraten nakup še ne pomeni, da si si zmožen ustvariti pravilen pogled.

In tako bom danes izpostavila trgovino Eurospin. To ni nikakršna reklama, da ne bo pomote.


Predvsem bi rada povedala, da je lahko jesti zdravo kolikor toliko, brez da bi v trgovinah puščal saldo denarja. Pa zdefinirajmo najprej zdravo prehranjevanje za ta namen, saj je to izredno širok pojem, poln najrazličnejših interpretacij. V tem primeru, pomeni zdravo prehranjevanje, zgolj to, da kupujemo čim bolj polnovredna živila, s čim manjšo vsebnostjo natrija, sladkorja, dodanih e-jev, stabilizatorjev ipd. Prosim, bodite odprtega duha, saj bodo vmes tudi kakšni pregreški, odstopanja, ki bodo označena z zvezdico*...

Torej, vse kar bo napisano izvira iz mojega spomina, in priporočam lastno preverjanje izdelkov v omenjeni trgovini.

V rokah držim zadnji letak z akcijskimi cenami. Pa pojdimo najprej lepo po vrsti, kaj je v njem primernega za vegane:

- kvas, Fala, 0.13 
- testenine, 500g, 0.49 €
- kisle kumarice, 680g, 0.23 €
- slani arašidi *, 250g, 0.49 €
- paradižnikova mezga, 680g, 0.59 €
- ekstra deviško olivno olje, 750 ml, 2.89 €
- nepekoča gorčica, 250 ml, 0.35 €
- zelene olive brez koščic, 545g, 0.99 €
- feferoni pečeni na žaru, 550g, 0.89 €
- pečena rdeča paprika, 680g, 1.19 €
- leča, 500g, 0.69 €
- mešanica lupinastega sadja, 400g, 1.39 €
- olupljeni mandlji, 100g, 0.69 €
- slano pecivo Trucioli s sezamom*, 250g, 0.49 €
- domača polenta, 1 kg, 0.39 €
- corny muesli ploščice*, 150g, 0.99 €


No, tako, zdaj pa dodajam še svoja opažanja. Cene so bolj ali manj zamegljene...


- sveže sadje in zelenjava
- 100% polnovredni toast iz pšenice, 400g, 0.85 €
- marmelada iz 100% sadja; dodan zgolj grozdni sladkor, nekje okoli 1.65 € na kozarček
- kamutov prepečenec
- kamutove rolce, nekje 250g-300g za 2.5 €
- polnozrnate krostate
- polnovredne pšenične testenine ,500g, okoli 0.50 €
- temne čokolade
- zamrznjen grah 1 kg, okoli 1 €
- sojin napitek 


Pa še marsikaj ustreznega se dobi. 


Zgoraj omenjeni izdelki niso sedaj eni in edini, najbrž se tudi v drugih trgovinah dobi kaj še ugodneje, gre zgoj za prikaz, da je vse možno. Tudi na budgetu. In verjemite, se da! Z malo iznajdljivosti ter kombiniranja imaš na krožniku veliko okusnega in hitrega. 
Hrana sama nas ne ubija, nas tudi ne naredi bolnih, temveč gre za presežek in neustreznost, ki kaj hitro prižge bolezen ali dve v vseh nas. 

Ne kompliciraj pecivo



Pecivo je po definiciji zmazek vsega možnega. V najslabšem scenariju vržemo v skledo belo moko, margarino, beli sladkor, mleko,... in potem se hvalimo, kako smo priustvarili domače, tiste tazdrave, zadevšne.

No, pri meni gredo zadeve kar veliko drugače.

Vedno je na sporedu polnozrnata moka, bio pridelave, kokosova mast, mascavo sladkor, rastlinski napitek,...

Ker pa izredno malo pečem peciva, grem tudi takrat, ko ga, v skrajnosti. Velike skrajnosti. V zdrave smernice.



Pri peki tako ne uporabljam sojinega napitka, ampak se poslužujem kamutovega, riževega ali kokosovega napitka ali kar vode.  Maščobo izpustim. Sladkor prav tako, ki ga nadomestim s suhim sadjem, svežimi datlji.

Sladkobo pecivu poudarim tudi z okusno (pristno!!) kokosovo moko, ovsenimi kosmiči, ki so jim že dodani le zmleti koščki banane in vanilija.

In tako vam v duhu praznikov podarjam dva sila preprosta recepta.

Kaj bomo najprej?
Kukiji!

Ovseni kuki-krekerji




Potrebuješ zgolj omenjeno mešanico ovsenih kosmičev, suhih banan, vanilije. Če tega nimaš, potem sam zmelji ovsene kosmiče v mlinčku, posušene banane in vanilijo.



Mešanico preliješ z nekaj vrele vode. Počasi po žlicah dolivaj, saj je odvisno od količine, ki jo uporabiš.
Ko dobiš kepo, lahko dodaš še malo vode, saj se bodo zmleti kosmiči še napili; medtem odreži dva enaka kosa peki papirja, iz omare potegni valjar in začni valjati testo med peki papirjem.
Sama ponavadi razvaljam izredno na tanko, in potem oblikujem kuki-krekerje.
Če se ti testo vmes preveč ''lomi", potem dodaj še vodo. Pri teh kukijih je potrebno več potrpljenja, saj oves vsebuje malo glutena...
Ko jih imaš zadosti, zakurblaš toastar, jih položiš na ravno ploščo (ne tisto, ki ima rebra) in zapreš toastar. Previdno čakaš, kdaj kuki-krekerji dobijo rjave pikice, kar je znak, da so ''pečeni".
Najboljši so še topli; če jih narediš več, jih shrani v zaprti posodi, in jih, kadarkoli se ti jih bo zaljubilo jesti, naknadno lahko pogreješ v toastarju.
Izredno preprosto, mar ne. Idealno za kakšne nenapovedane obiske... ali zgolj zdrav in okusen prigrizek.



Mafini, brez sladkorja, maščob, soje, Polni Okusa

Kaj rabiš?
- zmiksane moke po lastnem okusu (op. polnovredna pirina, kokosova, ovsena-glej zgoraj)
- banana
- kokosov napitek z banano (Martins)
- začimbe: vanilija, cimet, klinčki, kardamom)
- zamrznjene borovnice
- pecilni ali soda
- po želji dodaš lahko tudi zmlete orehe, saj dajo pecivu še dodatno aromo in rahlost

Banano zmiksaš s paličnim skupaj z napitkom. Preseješ moke, dodaš pecilno, začimbe in zaliješ z mešanico napitka in banane. Po potrebi dodaš še tekočino. Dodaš zamrznjene borovnice, premešaš. Masa mora biti gosta! In spečeš. Predeneš jih na rešetko, ki si jo pokril s kuhinjsko krpo. Pustiš eno uro ohladiti in postrežeš.

Zgolj za v priporočilo- z mafini sem imela največkrat probleme, da se niti, ko so se ''ulegli'' niso šli iz papirčkov. Oziroma sem glodala mafinčke s papirčkov. So not cool! In tako sem v Maxiju že pred časom naletela na organsko razgradljive papirčke, oh in sploh v skladu z varovanjem okolja, in povem vam, so fenomenalni. Tudi če jih ''olupim'' vroče, se ne prime niti drobtinica! 




Naslednji dan pa sem se odločila zadevo še bolj poenostaviti. Zopet sem zmešala skupaj okusne moke, dodala kokosovo-rižev napitek Isola (izredno sladek, brez dodanega sladkorja), začimbe, pecilni, makova semena in to je bilo to. Ravno tako okusni! Najbolj teknejo mlačni!





Po domače

Včasih v teh čudno brzinskih dnevih pozabimo na marsikaj. Misli so raztršene tu in tam in ob vsej te zmešnjavi pride še kako prav, ko lahko vsaj na enem področju našega življenja upravljamo zadeve kot želimo. In največkrat tudi poenostavimo. Takšen primer je sigurno kuhinja in priprava jedi. Ko ni tistega ustvarjalnega utripa, se navečkrat spomnim na naše prednike. Ampak tiste pra-pra-pra-pra ipd.

Le kako so si pripravljali jedi brez, danes skoraj obvezne, soli, pa eksotičnih začimb, pa smetan takšnih in drugačnih itd. ? 
Dejstvo, ki je neizogibno, je da smo čisto preveč razvadili naše borbončice. Hrana prehitro postane preplehka in že jo hitimo ''obogatiti''. Kečap ob pomfriju, gorčica tu in tam, majoneza kar iz kozarca, gore soli še predno zagrizemo v jed. 

In tako sem se ob nekem zimskem dnevu, ko so temperature že solidno pod ničlo, odločila, da danes bo pa popotovanje v zgodovino. Seveda nisem kurila ognja, ampak sem prižgala plin; krompir sem skuhala nad soparo, lečo pa z dodatkom kombu alge. Ampak recimo temu, da sem se potrudila jesti čimbolj simple in če pogledam stroškovno-zelo ugodno. 
Namreč krompir je pridelan doma, ohrovt prav tako, edino za lečo je bilo potrebno odšteti dinarčke. 

Nekega recepta ni. Krompir kuhan v sopari je čudovit!! Ohrovt je bil kuhan že dan popreje; rdeča leča pa  je bila tudi fertik v 15 minutah. Namreč če kuhate rdečo lečo morate vedeti, da je ta najboljša kot polivka ali pa kot juhica, saj se v loncu kar razpusti. 



In ker se dan nadaljeval pusto, a hkrati zamudno, sem se odločila, da eksperimentiram kar tako u izi z nečim. Namreč zaželela sem si toplih sendvičev. In sem si jih priustvarila.


Polnovredni toast sem obložila s tofu salamico, veganskim sirom-mozzarela stil, pokapala z veliko bolj zdravim kečapom, in zapekla v toastarju. Perfektno!


Bolj zdrav kečap- vsebuje le 10% sladkorja, ekološka pridelava, Kalček



Veganski sir, mozzarella
izredno topljiva, saj se kar pod prsti že sama od sebe topi
Pural sirček je bil omenjen že:
zadevšna je kupljena v Vita Care trgovini.
Toplo priporočam!



ponedeljek, 13. december 2010

Praznični piškotki

Kaj praznične kukije naredi posebne od tistih običajnih?
Ponavadi jih potopimo v čokolado, dodatno okrasimo, jim damo pečat praznikov tako ali drugače.



150 g polnovredne pirine moke
30g margarine Alsan
30-50 g mletih oreščkov
15-20g javorjevega sirupa
15-20 g (kokosovega/ mascavo) sladkorja
začimbe- cimet, klinčki, kardamom, vanilija
pecilni prašek
topla voda



Zamesimo v kepo, pustimo počivati v hladilniku dve uri. Razvaljamo, oblikujemo s poljubnimi  modelčki, okrasimo s semeni, orehi,... pečene pa lahko oblijemo s temno raztopljeno čokolado.



Vijolična pravljica

Violet, moja naj barva. Taka čarobna, magična, skrivnostna, globoka, duhovno naravnana. In zatorej ni nič čudnega, da tako zelo obožujem borovnice. Poleti jih pridno nabiram na Pokljuki, zamrznem in uživam v njih še vso zimo.



Poleg tega da najdejo pot v smutije, mafinčke, se jih poslužujem tudi malo drugače.

Tokrat so padle v kremo.

Ampak pojdimo lepo počasi.

Najprej sem skuhala proso z dodano datljevo pasto, zmiksanim jabolkom, (kombu algo). Kašo sem kuhala, cca 20 minut.   Kuhano kašo sem nadevala v dva srčkasta pekača. Z žlico sem fino potolkla in pustla shladiti.
Nato sem zmiksala svilnati tofu, dodala borovnice, eno sladko jabolko, rastlinsko želatino-agar in kuhala nekje pet minut- po malo naj stalno vre. Kremo sem takoj prelila po kaši in pustila dokler zadevšna ni želirala.


Če nimate svilnatega tofuja, brez skrbi. Dodate lahko običajnega ali pa v kozico z nezmiksanimi borovnicami vlijete sojin napitek, po možnosti Provamelov z dodanim kalcijem, malce več agarja in je to to. Rezultat bo isti.

Malo po veliko


Tempeh rižota



Riževe testenine s sojini koščki


Testenine po mehiško



Veganske palačinke z bučnim pirejem



Ko zadiši po štrukljih


Mmmm, pri štrukljih najbrž bolj kot okus obožujem njihovo strukturo. Mehka, prožna, topljiva,... 
Spodnji štruklčki so narejeni iz tofuja ali kot bi rekli veganski privrženci-veganska skutka. In povem vam, razlike se ne da opaziti, niti zaznati. 

Recept ali idejo, kot vam je ljubše, sem priredila po Marji Božič in njeni kuharici, ki jo toplo priporočam vsakemu kuharskemu navdušencu zdravih jedi. 

Za dve osebi, sem v kavnem mlinčku zmlela proso (100g), ki ga lahko nadomestite tudi z ajdo ali kako drugo brezglutensko moko, vendar v teh zimskih mesecih omenjeni žitarici, ki to dejansko nista, pogrejeta in izredno nasitita. V multipraktiku zmiksamo še 200 g tofuja, dodamo deci vode. 
Od zdaj dalje pa takole- tole je sila preprost recept, iz katerega lahko z različnih postranskih sestavin ustvarim vedno znova nove okuse. Če želimo sladko varianto, tofuju v multipraktik dodamo jabolko, cimet, klinčke, vanilijo. Če želimo slano jed, potem zmiksamo s tofujem zelenjavo po lastni izbiri- korenček, zimska buča, grah, prilijemo sojino omako, začimbe(garam masala, kurkuma,...)...
Ko je zadeva zmiksana, mešanico dodamo moki, po potrebi dodamo še kakšen deci vode(postopoma), pustimo kakšnih 10-20 minut da se proso napije vode, in ko je masa takšna, da leze z žlice v kupčkih, jih skuhamo. 
Zdaj, sama sem jih kuhala v pekaču za potico na sopari (prej namazala pekač s kokosovo maščob, posula s kokosovo moko). Lahko zadevšno zavijete tudi v krpo, ki jo poprej posujete z moko, zavijete na obeh koncih in paf vržete v vodo. Kuhate 20-30 minut. Če boste kuhali v vodi, dodajte v vodo kombu algo za lažjo prebavljivost. 
Ko bo štruklček kuhan- se bo napihnil in postal trdnejše oblike- ga ohladite na deski (če boste uporabili pekač in soparo) kakšnih 10 minut. Zvrnite zadevo na glavo na krožnik. narežite na kose in postrezite. Pri sladki varianti paše jabolčna čežana- zmiksaj jabolka, pokuhaj na hitro v kozici kakšnih pet minut, dodaj začimbe in to je to. Lahko priložiš tudi pečena jabolka.
Pri slani pa zelenjavna priloga po lastni izbiri-trenutno najbolj aktualen je brstični ohrovt :)

Štruklčki so izredno okusni hladni, saj šele takrat res zadržijo svojo kompaktnost in so odlični za tele praznične dni, ko nas obiščejo znanci. Res super poslastica brez nepotrebnega sladkorja, maščob ipd., ki jih je v tem času že tako preveč na vsakem koraku.








nedelja, 07. november 2010

Veganska pica s topljenim sirčkom

o.p. Ma, ja, s sojinim sirčkom, ki se topi. No, takega pri nas še ne prodajajo, so pa zato zelo popularni v tujini. Pri nas pa dobiš takšne, ki jih moraš malo dodelat za enak učinek.



Čeprav obožujem jesen in vse njene radosti, ki jih prinese seboj, ima eno pomanjkljivost. Upad sončne svetlobe. Moja zlata ''kugla'' vse manj sije in (vse več( je na nebu mhastih oblakov. Zato človek hitro postane razdražljiv, nejevoljen, nedružaben in siten. Zatorej je torej toliko bolj potreben samotrening dobre volje. Ker pa vem, kakko težko je včasih nadzirati lastne misli, del naloge lahko olajša dobra hrana. Tolažilna hrana.

In ena izmed takih je pica. Joj, koliko časa je nisem jedla, da so se mi sline kar nekaj tednov še cedile po ogledu filma Jej, moli, ljubi, vse dokler nisem ukrepala in se odločila: če sira iz določenih razlogov ne jem, ga lahko vsaj ''sfejkam'' sama sebi. In sem kupila sojin sirček-ni isto kot tofu- le da tokrat nisem posegla po švedskih Sheessih- me ne prepričajo okusno, vendar po enih nemških.



Prvega sem kupila tegale. In pričakovala sem veliko. Namreč na eni izmed nemških strani sem prebrala, da se zadevšna solidno topi. No, temu ni tako. Za dokaz prilagam sliko. Če si ljubitelj čebule, ti bo ta okus odgovarjam, drugače posezi po isti znamki, le da mora na ovitku pisati Chedar. Božansko, res!


Torej, sama imitacija, je ne glede na strukturo-topljivost sira uspela.


 Ampak, jaz ne bi bila jaz, sem ugotovila nekaj baš zanimivega, ko sem pico rezala na koščke. Tisti sir pod olivami se je stopil. Kako in zakaj? No, moji možgančki so povezali ena in ena, in naslednji vikend sem po siru pokapljala sojino smetanco in dobila tole.



To pa je prava imitacija, mar ne. In okus je bil tako dober, da je moja sojedka kar padala s stola. In ob tem dodala, da bi marskikaterga lahko prelisičila in mu prodala sojinega 'serčka' za sirčka ;)

Preden zaključim, naj je še dodam nekaj zelo pomembnega. Pico naredi dobra omaka, ki se jo splača narediti doma. Obvezni so pelati, narezana čebulica, vse skupaj podušeno, veliko origana in to je vsa umetnost. Res, čebula, odda pod vročino svojo sladkost, ki se s paradižnikom čudovito skombinira.