Kvinojine dose

Dosa je jed, ki izvira iz vegi Indije. Gre pravzaprav za fermintirano palačinko iz celega žita- riža in leče.
Gre za to, da žito namočijo in fermintirajo tudi do enega dneva, potem pa to zmeljejo z vodo in dobijo maso sila podobno teksturi naših palačink. Pečejo na velikih ploščah ponavadi dve minuti na vsaki strani. Nadevajo in postrežejo za zajtrk in/ali večerjo.
Za boljši prikaz : Priprava dose

No, sama nisem ustvarjala z rižem, temveč sem se lotila malce po kvinojino.
Stalno jo poskušam in seveda tudi kupujem. In mi je čisto preprosto švignilo v glavo, zakaj le zakaj ne bi pripravila iz nje jedi tako, da bi jo, ko bi jo preplaknila; saj vsebuje snov, ki pogreni njen okus, a prvotno odbija zajedalce, ko raste; preplakneno zmiksala z vodo. In potem sem šla malce šnofat po internetu in naletela na že omenjeno doso.

Kvinojo sem tako splaknila, namočila

100g v deci in pol vode,

začinila s kurkumo,

 garam masalo,

 čilijem,

 rdečo papriko

 in tri četrtine čajne žličke Baobaa oz. moke opičjevega kruhovca.

Zadnje sem dodala zgolj zato, ker sem hotela preizkusiti, kako se obnese pri peki in če res deluje na način sode oz. pecilnega. Je še kako res! Predvsem pa doda nek magičen okus in prijetno zmehčano teksturo. Bingo!

Po koncu moje hitre fermentacije sem dodala še kakšne pol do deci vode, zmiksala s paličnim mešalnikom; prižgala toaster, pripravila kokosovo mast, in začela peči po postopku iz videa. Bila je baš zanimiva izkušnja, ki jo bom še ponovila!

Dose sem nadevala z namazom iz adzuki fižola- kuhan fižolček+voda in začimbe ; in postregla z domačo zeleno solato.

Edina pomanjkljivost: lahko bi bila kakšna dosa več, a kljub vsemu bile dobre spremljevalke čudovite kraljeve poroke ;)

Koko-bana kugeln

Ime mogoče že nakazuje, da imamo opravka z banano, slastnim kokosom in kroglicami.

Kdor spremlja Vegansko po-iz-kušno na Facebooku ve, da se tam dogaja malce več kot na blogu. Kakšna objava z videom prileti sem ter tja, sličica se objavi, napiše se kaj zanimivega.
In tako sem včeraj obljubila, da spregovorim o svojih presnih podvigih.

Presno prehranjevanje je super. Temu ne more oporekati nihče. Vendar pa je treba paziti na nekaj. Predvsem opažam, da se veliko presnojedcev poslužuje ekstremnih količin oreščkov, semen, skratka maščob v svojem prehranjevanju. Najbrž je edini razlog, zakaj, kalorijski primanjkljaj. Kot vemo sadje in zelenjava sta z nekaj izjemami izredno nizka v kalorijah, količinsko pa kar obsežna. Vlaknine, ki pridejo z njimi, so tiste, ki zapolnijo trebušček, sprožijo alarm sitosti, a ta zdrži le nekaj ur. Nato pa je potrebno obrok ponoviti.
Presne sladice sem naredila le nekajkrat. Kakšnih petkrat do sedaj tortico in nekajkrat energijske kroglice. Te zadevšne so z običajnimi torticami, prijazne na želodček, dokaj hitro prebavljive in pa telo dejansko nahranijo.
A tu se pojavi tisto, v kar verjamem in zagovarjam. Namreč ne glede ali si vegan ali presnojedec ali kakršnikoli jedec, je najustreznejše, če se prehranjuješ z veliko OH in malo maščob ALI pa z veliko mačobami in malo OH. Mešanica veliko OH in veliko maščob privede do prenajedanja, želja da bi pojedel določeno hrano, ki jo sicer ne ješ več (npr.meso), tudi do izbruha kandide, in še kaj.
Slišala sen že, da marsikateri presnojed krivi nastanek kandide na uživanje sadja.
Za kandido vemo vsi, da se je potrebno odreči OH, da bi jo pozdravili,. No, temu ni tako. Če ješ presno, lahko uživaš veliko sadja, paziš na vnos maščob in kandida bo izginila. A takoj, ko boš začel mešati zraven velike količine maščob, bo kandida zopet izbruhnila oz. se bo kot začetno najprej pojavila.
Pa saj vemo, da je tako tudi v vsejedskem svetu. Poglej prehrambene navade in najdel boš odgovor. Klasična dieta posameznika je visoka v uživanju prečiščenih OH in veliko rafiniranih maščob.

Osebno najboljši pogled ima dr. Graham, ki zagovarja 80-10-10. Kar stoji za 80% OH, 10% maščob in 10% beljakovin.

Seveda so ljudje, ki mi bodo oporekali in naštevali lastne izkušnje. A če pogledamo širše, so to razlogi, zakaj ljudje ne ostajajo zvesti presnojedstvu. Nekaj je seveda tudi v povezavi s kuhano hrano. Deloma smo od nje odvisni, deloma nam je všeč, deloma se zavedamo, da celo tista ajdova kaša kuhana na vodi zveni in se vidi slastno :)

Če grem pa še korak dalje, pa povem takole. Presna dieta je super za razstrupljenje organizma. Vendar pa sem sama na njej prej kot ne stalno lačna. In, ja, odgovor leži v tem, da zaužijem premalo kalorij, premalo zelenih sokov, in jih ne nadomeščam z oreščki, saj se po zaužitju velikih količin ne počutim dobro.

V obdobju v katerem sem, mi najbolj ustreza veganska prehrana, ki temelji na čim večjem vnosu presne hrane, predvsem pa sestoji iz 80-10-10 in čim manj predelanih sestavin oz. pripravljenih jedi.
Ko pridejo dnevi, ko dobm občutek, da bi stalno nekaj jedla, je to alarm za poseg po pesti ali dveh oreščkov. Meni pomenijo še vedno najbolj naraven vir maščob, kajti olja pa čeprav hladno stiskana se v naravi kot taki ne pojavljajo, zato jih tudi pri kuhi uporabljam čim manj. Poslužujem se le kokosove maščobe in na solate vlijem žlico konopljinega olja.

Če ste se prebili skozi napisane misli, si zaslužite recept.

Ko sem bila na presni odisejadi, sem razmišljala, kakšno sladico bi lahko ustvarila, da ne bi bila nakopičena z maščobami. In tako sem posegla po kokosovi moki, ki naj bi bila presna, koliko je res, ne vem. Gre se pa za dejansko moko in ne tiste kokosove kosmiče, če se razumemo.

Zgornja moka vsebuje na 100g 10% maščob in kar 60% vlaknin. Juhej!

Recept je tak, da ga je skoraj brez pomena pisati, ampak dobro:

1 zrela, zelo zrela  banana

2 žlici kokosove moke

cimet

vanilija

kakav v prahu za povaljanje

Stečkamo banano, dodamo začimbi in moko. Zmešamo z žlico ali še bolje se lotimo z rokami.

Ko oblikujemo kroglo, ki se nam ne prijemlje preveč na roke, oblikujemo posamične kroglice, ki jih povaljamo v presnem kakavu. Lahko jih ohladimo za pol ure in pojemo!

Zanimivost teh kroglic je, da so take mehke, prijetne in se v ustih lepo topijo.

Kroglice lahko obogatimo tako, da vanje skrijemo lešnik ali pa goji jagode. Vendar pa pri prvi varianti opozorimo druge, da ne bodo preveč hitro zagrizili vanje ;)

Povaljamo pa jih lahko tudi kar v kokosovi moki, sesekljanih oreščkih, lucumi, yaconu v prahu, ipd.

Vanje lahko tudi zarežemo kakšen križek...skratka uporabite domišljijo!

100% zelenjavno

Predvsem ko pride čas praznikov, so marsikatere mize preobložene z "dobrotami". Človek kaj kmalu izgubi občutek za polnost ali pa ga popolnoma ignorira. In v takih časih tudi hodimo na obiske, se oglasimo pri sorodnikih.. In vsak seveda postreže obilno. Se mi zdi, da postajamo Slovenci narod druženja ob hrani. S tem seveda ni nič narobe, če bi vsaj prej malce pomigali, ne pa da ure in ure sedimo, čvekamo in nekaj meljemo med zobmi.
No, če si vegan med vsejedci od takih srečanj odideš lahkega trebuščka. Če pa si vsejed, pa naslednji dan trpiš posledice. Napihnjenost, prebavne težave, tiščanje v želodcu, spahovanje... In tako sem bila naprošena, da skuham lahko kosilo, ki bo hkrati malce razstrupilo organizem od vse obilice hrane prebogate s soljo, sladkorjem, mesom, jajci ipd.

Kaj boljšega od zelenjave? Le zelenjave. Nič stročnic, nič žitnih izdelkov, nič maščobe, nič soli, nič sladkorja.

Skuhala sem cvetačo. Jo zmiksala z nekaj vroče vode in dobila zelenjavni pire.
500 g šampinjonov sem narezala, popekla na ponvi, zalila z malo vode, dodala čebulo in kuhala do mehkega. Proti koncu pa narezala še zajeten kupček čemaža.
Koruzo že skuhano v sopari, bio, sem kupila v Mercatorju in jo zgolj popekla v toasterju. Mimogrede: drugič bom kupila rajši zamrznjeno koruzo in jo nato sama skuhala.

Voila!

Razočarana izpoved

Veganska po-iz-kušna je bolj kot ne revolucionarno naravnana. Ruši vse možne predstave, o tem kaj jesti, kaj dodajati jedem, kako jih preobleči, predvsem pa kako je možno jesti popolnoma zrcalno. Navada je železna srajca, je star slovenski pregovor, ki drži kot pribit. V današnjem svetu, svetu izobilja, prenasičenosti, se vse več ljudi odmika nazaj "k naravi". Dnevna priporočila raznih strokovnjakov in "zdravi" članki v komercialnih revijah me sploh ne ganejo več. Če ješ naravno, ješ pravilno. V to verjamem in to zagovarjam.

Predvsem pa me podkuri kaj takšnega: "Vegani morajo jesti v skladu z vsemi priporočili in paziti na vnose vitaminov, mineralov, rudnin, vitamina B12 ipd..." Resno?? Mar ni tako, da bi morali vsi paziti na to? Torej nekdo, ki poje trikrat tedensko fast food je na boljši poti kot nekdo, ki se poslužuje zdrave veganske prehrane? In zakaj je že kravji jogurt boljši od sojinega? In zakaj pšenično meso ne zadovolji vsem standardom, ko pa vemo, da se meso živali v našem prebavnem traku prebavlja dneve, če ne celo tedne. Gnije in povzroča rast bakterij. In zakaj je že frutabela z vlakninami lahko del uravnotežene prehrane, priporočena za vnos tudi v večernih urah, ampak ne, sadje pa je pravi zlodij! Po četri uri se ne sme več uživati sadja :S. Grozota!

Če misliš, da je naslednji obrok tvoja lastna odločitev, pomisli še enkrat. Bombandiran si z oglasi, s kampanijami kot je "mleko krepi" oz. bolje rečeno "mleko trohni", s članki, ki jih objavljajo brezglave revije zgolj da bi si povečale branost. Že zdavnaj si prodal svojo dušo industrijski panogi, ki ti polni glavo s slamo in te vrti okoli malega prstka.
Če zgolj pogledamo primer Oreo piškotov. Reklama luštna, izdelek končno na policah trgovin, čeprav so jih že celo večnost prodajali v Mullerju, in prav skoraj vsak je letel v trgovino in poskusil to čudo. Ker je kul, ker je novo, ker je reklama tako luštna. Le zakaj iste reklame ne doživljajo sadje in zelenjava. Morda zato ker niso produkti z dodano vrednostjo in jim je kot takšnim nemogoče dodati večjo vrednost kot je dejansko. Sveže sestavine so dolgočasne, brezokusne, nič kaj razburljive. Zato tudi rajši posežeš za malico po kosmičih, mleku in še kakšni žlici sladkorja kot pa da bi vzel čas in si pripravil sadno solato. Da o stereotipih, češ pravi moški ni moški, če na vilici nima zapičenega kosa mesa, a je zgolj mevža, niti ne začnem.

In seveda bo vsak razburjen vsejed začel uperjati svoj kazalec in v istem hipu izgovarjal:"Vegani ste nestrpni!"
Oh, no, daj odrasti in se izobrazi. Ni potrebno veliko.

Takšna izpoved je bila napisana zgolj zato, ker me ravno taki vsejedi poskušajo prepričevati, da moja dieta pa že ni prava, če ne temelji na vseh odstotkih, na tisočih priporočilih, ko pa 90% vsejedcev sploh ne pomisli, da je z njihovo prehrano nekaj hudo narobe dokler ne udari bolezen. Pa še takrat rajši posežejo po tabletah za zniževanje tlaka, za diabetes, in še vedno hlastajo tisti ocvrt pomfri ali pa tablico s fruktozo, ki je tako zelo koristna in ne dvigne sladkorja v krvi. Oh...

Temeljim na načelu: spoštuj drugega in spoštovali te bodo drugi. Ampak me ne. To je dejstvo. Naj še tako vpijem z ljubljanskega nebotičnika, ljudje bodo gnali svoj prav dalje. Dejstvo, da pustim vsejedce pri miru in jim ne podajam kritik, niti se ne vtikam v njihovo hrano, dokler me za mnenje sami ne vprašajo, je tisto kar lahko ponudim. Vendar pa bi res rada videla spremembo v obnašanju medijev. Enkrat samkrat bi rada videla članek, ki ni prepisan iz tujih medijev, in enkrat samkrat bi rada videla, da obrnejo miselnost o veganih. Zakaj pisati članek, o tem, kaj veganom primanjkuje, namesto o tem, kje se manjkajoči faktorji lahko dobijo in zakaj je kot takšna koristna.

Predvsem pa naj se odpre demokracijsko načelo tudi v vrtcih, šolah, bolnišnicah. Na jedilnike naj se vnese zdravo, ne pa da ti v bolnici postrežejo z mesno juho za večerjo, belim kruhom za zajtrkom, ki mu dela družbo marmelada, kosilo pa je zapolnjeno s takšnim ali drugačnim mesom, pire krompirjem in odtenkom dušene zelenjave; v vrtcih in šolah pa naj umaknejo z jedilnika razne čokoladne mleke, pecivo, pice in sladkane pijače.

Pa saj ni potrebno veliko za boljši jutri. Izobraževanje je ključ. A izobrazba pomeni moč ljustvu. Tega pa nihče ne želi. Predvsem tisti, ki na tem temeljijo dobiček in oblast. Pa saj jih ni potrebno imensko poimenovati, kajne?

Easter eggs (Lidl)

Ne vem sicer kako je z ostalimi vegani, ampak sama nekako praznujem veliko noč. Naj ta izraz -nekako- malce obrazložim. Saj ste za eno zgodbico, kajne?

Čeprav izhajam iz družine, ki je po eni veji verna, sem bila vzgojena v ateistko. A sem že od vsega otroštva imela krščanstvo zelo blizu sebe. Ko sem bila na počitnicah pri noni, je bila tedenska maša obvezna. Prav tako molitev pred spanjem. Tisto citiranje angela varuha je bilo tako ali drugače zabavno, medtem ko so bile maše daleč od tega. Prav tako pa je praznovanje velike noči in udeležba žegnja nenapisano pravilo. Če nimaš vročine, si tam. Pa čeprav z neba padajo štible ;)

In tako se že leta in leta zapored udeležimo žegnja tri generacije žensk. Ob najstarejši, noni, hodiva tudi mami in moja malenkost. In čeprav bi morala kot veganka po mnenju večine najbrž da kritično zavračati kakršnokoli povezanost živali in mučenja, ob takih časih sklonim glavo, si mislim svoje, predvsem pa spoštujem druge, torej njihove prehrambene navade.

Pravtako pa že nekaj let pridno sodelujem pri predpripravi. Torej pečenju nonih specialitet, katere bi ji sicer vzele veliko več časa, predvsem pa jih ne bi zmogla več sama pripraviti. Namreč veliko je vpletenega rezanja pa mešanja, ročnega dela torej, ki so pri 75ih letih prej kot ne v napoto.

Ne vem sicer, kako je pri drugih, a ponavadi smo me vedno sedle k obloženi mizi po žegnju. In tudi tokrat je bilo tako. Moja malenkost si je odrezala tri kose kruha, jih namazala s tremi žličkami hrena in si postregla z dvema skodelicama kislih kumaric.

Čeprav nona ne odobrava mojega načina prehranjevanja, kar mi tudi vsakič ko me vidi jasno in glasno pove (kar je tudi nekajkrat tedensko) in mi napoveduje vse sorta bolezni, je vseeno skrbna in poskrbi, da ima v špajzi vedno kakšno sadje. Če pa že zadnjega ni, pa je na sporedu vedno njen kruh in domača marmelada.

In tokrat je čisto po nekaj slučaju in neki usodi kupila v Lidlu velikonočna jajčka, ki so veganska! Polnjena z likerjem, oblita s temno čokolado. Berem sestavine in na glas pripomnim: "To pa lahko celo jem!"
Po svoje sem jezna, da jih nisem odkrila popreje. Namreč ko tole pišem, je velikonočna ponudba pri Lidlu seveda že mimo, in vam bom prej kot ne delala zgolj lušte.

Naj pa povem, da so mi bili izredno všeč. Temna čokolada ni imela nobenega grenkega priokusa, ampak je bila ekstra nežna. Pojedel bi jo celo tisti, ki je po defaultu ne mara. Znotraj jajčka pa je bilo res veliko sladkega, nič kaj močnega likerja. Super! Drugo leto nabavim sama!
Aha, ceno sem izbrskala med računi: 0,70 evra za 150 gramov ali 12 posamično pakiranih komadov. Ugodno!

Tofurella

Veganski siri že obstajajo, ampak vprašati se je treba- so njihove sestavine res zrcalo hranilnih snovi, ki jih naše telo potrebuje?
Topljivih sirov, kot jih poznajo že čez mejo, pri nas še ne prodajajo. Dobijo pa se kompaktni veganski siri. Njihova prva sestavina je ponavadi škrob in olja. Za astronomsko ceno nič kaj surovinsko kvalitetnega, ob vsem tem pa niso niti ekološke pridelave. Nekako take minuse že zamižiš na eno oko, če dnevno pokombiniraš z veliko nepredelanih produktov kot so sadje, zelenjava, stročnice, kalčki, skratka s surovinami v naravni obliki.
Seveda včasih res zapašejo in se jim ni potrebno popolnoma odpovedati. Sem ter tja kakšen bo tudi pri meni še na jedilniku. Sploh ker je tale pica res božanska! Ampak na vsake toliko pa bo moja Tofurella več kot zadostovala.

In potem sem se vprašala. Tofu je čeprav mu nekateri očitato oznako nezdravo, še vedno bolj zdrav kot katerikoli veganski sir. Recimo prebivalci Okinawe, ki so znani kot izredno zdravi z zavidljivo življenjsko dobo, pojejo veliko tofuja. Če dobro pomislimo, kakšen je postopek za pridobitev tofuja, potem vsak ve, da takšno živilo že ne mora biti slabo.

Kakorkoli. Tofu, čeprav ekološki, je v trgovini dostopen po solidnih cenah. Priprava doma je seveda boljša, a zamudna.

Z malo ustvarjalnosti lahko iz tofuja pripravimo marsikaj. In mu tako dodamo veliko nepozabnih okusov. Eden izmed takih je sledeči recept, ki naj si ga vsak priredi po svojem okusu. Sama bom podala le osnovo, vsak pa naj doda tisto, kar bo za njegove borbončice okusno. Namreč dobra stvar pri tem sirčku je, da ga lahko sproti, ko ga delate, tudi okušate in izboljšujete.

Potrebujemo:
100g navadnega tofuja (lahko 200g)
kurkumo za rumenkasto barvo
pol deci do deci vode
nekaj agar v prahu (noževa konica)

Tofu, kurkumo, najprej pol deci vode in agar zmiksamo. Po potrebi dodamo še več vode. Dobili naj bi gosto do malce tekočo obliko. Seveda dodamo lahko tudi kakšno čebulo, česen, čili, gorčico ipd. medtem ko miksamo.

Tofurello nato le še polijemo po pici npr. teli in hop v pečico.

Belgijski vaflji

Vsak jih pozna, vsak jim ne more odreči njihovega neverjetnega vonja. So nekakšne hitre palačinke. Sila preprosto narejene v najrazličnejših oblikah.
Prvotne sestavine kvadratnih vafljev so kvas, jajca, bela moka, maslo, mleko in veliko sladkorja. Kar kalorična bomba, ki je v današnjem večinoma sedečem svetu prej razvada kot hranilo.

Kako pa jemo vaflje veganci?

Vse sestavine črtamo in jih nadomestimo z zdravimi in polnovrednimi. Sladkor črtamo, beli moki se odrečemo, mleka ne uporabljamo, maslo zamenjamo s kokosovim, jajca in kvas pa preprosto izpustimo.

Ker sem nova pri peki vafljev in sem lastnica tega minimalističnega pekača manj kot 24 ur, sem si vzela čas in mir, in začela ustvarjati. Ni potrebno dvakrat reči, da je bila kuhinja umazana v minuti, moka vsepovsod, polno umazanih žlic, itd. Skratka, ko kuham, rabim svoj prostor, in ko kuham ne pazim, kaj umažem in koliko. Drgnem in pucam tako ali tako ko opravim s svojim poslom in se mi zdi, da mi čiščenje sploh ni v napoto, temveč v nekakšno sprostitev :) Da ne bom razkrila čisto vseh umazanih podrobnosti hehe pojdimo na dejansko izkušnjo.

Prvi vafelj je bil tako kot vse prve stvari ponesrečen zmazek. Kar niti ni velika škoda, če upoštevam, da v navodilih svarijo, da prvega vaflja ne smeš zaužiti.
Kar se sestavin tiče, sem dodala pirino moko, začimbe, sojino-rižev napitek, sodo bikarbono, koruzni škrob in za vzorec sladkorja-javorjev sirup. Drugega sem naredila po isti recepturi.

Nato sem tretjega ustvarila po istem kopitu le da nisem dodala začimb in sode bikarbone.

Četrtega pa sem sčarala zgolj iz moke, pirinih otrobov in napitka.

In kakšne so ugotovitve?
Sode ali pecilnega ne dodajajte. Vaflji narastejo in masa steče preko roba. Velik minus.

Če želite hrustljave vaflje potem dodajte škrob. Sama se mu bolj kot ne izogibam, zato bi za hrustljavost rajši priporočila malo olja v maso. Menda ima podoben učinek.

Osebno meni najljubši so bili zadnji. Ker mi je zmanjkalo polnozrnate pirine moke, sem dodala belo pirino, pirine otrobe in sojino-rižev napitek, ki je že sam po sebi sladek.

Za en vafelj sem prišla do spoznanja, da so najbolj ustrezne merske enote takšne:
1 zajetna žlica moke(naj ima takšen velik kupček)
1 normalna žlica otrobov(lahko ravna ali malo s kupčkom)
0.7-0.8 dcl napitka.

Zgornjo in spodnjo ploščo pekača namažemo z oljem in si pomagamo s čopičem. Konica noža kokosove masti naj bi bila dovolj. Najbolje je namazati, ko se plošča malo segreje. Medtem ko čakamo, da pekač doseže najvišjo temperaturo, mešamo maso, ki mora biti gosta. Vlijemo in spečemo po navodilih proizvajalca.

Takšni vaflji so zdravi. Iz polnozrnate pirine bi bili sigurno še boljši. Z lahkoto nadomestijo kruh, katerega Slovenci pojemo preveč sploh belega pšeničnega, ki mu je dodanega preveč soli in emulgatorjev.
Predvsem pa prišparamo tako na denarju kot na zdravju.

Rum Kokos brez kokosa

Slavni Rum-Kokos Casali posladki v veganski preobrazbi!

Leta so minila odkar sem nazadnje zagrizla v rumove kroglice. Takrat sem se bolj kot ne pačila nad močnim okusom in vonjem alkoholnega ruma. Danes je nekoliko drugače. Okus se z leti res spreminja. Če imaš to srečo, borbončič nimaš prenasičenih s soljo in sladkorjem, in si zatorej bolj dovzeten za neodkrite okuse.

Vendar pa se je potrebno zavedati, da če je nek izdelek označen za veganskega, še ne pomeni, da je zdrav. Enako velja za ekološke izdelke. Obstajajo hudički in angeli. Tako kot vedno v življenju. A čeprav je nekaj označeno slabo, v manjših količinah na vsake toliko ne more škodovati. Namreč zadovoljstvo, ki pride s tem, je tisto, česar se vse bolj zavedam. Zdravja ne moreš najti v hrani, če tvoja psiha ni urejena.

Ko se ljudje nekako odločajo ali bi postali vegani ali ne, vedno izpostavijo tisto, česar ne bodo več smeli pojesti, kaj bodo morali žrtvovati. S takšnim odnosom res nisi na dobri poti. Vedno je treba pomisliti- kaj bom s spremembo dosegel. Koliko novih okusov bom odkril! Kajti pred tabo se bo razkril popolnoma nov svet.

Jamaica Rum Eier
Že ime nakazuje, da imamo opravka z nemško govorečim svetom.
Tale rumova jajčka sem kupila v Mullerju. Za 200g paketek sem postala lažja za 0.99 centov.

 

Čisto slučajno sem tako kot ponavadi firbcala med policami. Če je slučajno kaj novega. In zagledam besedico rum. Sline so se mi kar pocedile, a nekako se navadiš, da lahko pričakuješ kakšno mleko ali sirotko ali še hujše- želatino- med sestavinami. Čisto flegmatično začnem brati. Pridem do konca, se vrnem na začetek. Veganski? Resno? Se mi blede? Hitro preberem še sestavine v angleškem in nemškem jeziku. Namreč navadila sem se že na malomarnost naših prevajalcev. A tokrat začudo vse poklapa. Razen seveda, če odštejem, da so hranilne vrednosti različno opredeljene. Vendar tistih nekaj odstopanj lahko z lahkoto odmislim.

Najprej naj opozorim na nekaj:

Več kot 90%, a manj kot 100% predstavlja sladkor! Kar pomeni, da je treba biti pri uživanju tudi malce previden.

Namreč en rumov posladek, ki tehta 17g zavzema kar 66 kalorij. To pomeni, da z njim zaužijemo več eno jušno žlico sladkorja = najmanj 15g sladkorja! Ali drugače povedano 3 zavitki sladkorja ob kavi v lokalu.

Torej uživanje na lastno odgovornost.

Preden sem odprla vrečko sem pričakovala nekako to, kar nakazuje slika. Torej okroglo zadevšno. No, vse skupaj je bolj ploščato, podolgovato, posuto s čokoladnimi mrvicami. Okus ruma je ravno pravšnji. Zadevšna ni gumijasta, ampak taka rahla, kar verjetno pripomore agar-agar.

Pica iz krompirjevega testa

 

Vedno me je zanimalo, kakšna bi bila brezglutenska pica. Kako bi jo ustvarila brez da bi bila glavna sestavina koruzni škrob ali kakšen drugi škrob? Namreč takšen izločen škrob iz žitarice nima nobene druge hranilne vrednosti kot zgolj kalorije. Oropan od mineralov in vlaknin je škrob sam po sebi celo bolj kot ne škodljiv.
In ravno zaradi takšnih dejstev sočustvujem z vsem, ki so preobčutljivi na gluten. Namreč če se samo sprehodim po kakšnem supermarketu in obrnem na glavo napisane sestavine, se kar zgrozim. Nič kolikokrat sem si hotela za bolj zdravo malico kupiti brezglutensko štručko. Na embalaži je pisalo bogata z vlakninami, hitro prebavljiva. Ko pa sem dejansko prebrala sestavine, pa je bila sama velika žalost. Sestavinam kar ni bilo konca in poleg škoba so tu še ojačevalci okusa pa sladkor pa sol pa bog si ga vedi kaj še vse; vlaknin pa je bilo malo, malo, premalo. In tako sem iz trgovine rajši odkorakala z jabolki in vodo.
Nato pa sem naletela v Mullerju na eno svetlo točko. Kruh Frischkorn narezan na rezine,narejen iz dejansko riževe moke in vode. Ne sluha ne duha o škrobu! Popečen v toasterju je bil fenomenalen. Res, nisem še jedla tako okusnega kruha!

Ok, nazaj k današnji temi. Pica. Krompir? Zakaj pa ne!!

Recept za dve osebi:
400-450 g krompirja

Krompir skuham, pretlačim. In to je to, dragi moji! Ne dodajaš nič drugega, nobene smetane ali mleka.
Če želiš, lahko dodaš žlico do dve kokosove moke(glej eno objavo nazaj) zgolj zaradi večjega deleža vlaknin.

Ko se krompir ohladi, pekač(tortni) obložiš z peki papirjem in stečkan krompir, ki ga z rokami še malce pregneteš, preložiš na papir in začneš prekrivati dno. Nič bat, dno bo prekrito!

Nato pa zgolj še obložiš s poljubnimi dodatki (moja je bila z veganskim sirom)in potisneš v pečico za cca 30 minut.

Seveda si kosa pica ne moreš odrezati, saj sproti malce razpade. Ker se mi je to dozdevalo, sem obložila 2 tortna modela in tako je vsak jedel iz svojega tortnega pladnja. Ni potrebe po nožih, ampak se zadeve lotiš kar z vilico. Okus je bil res dober, želodček je bil neobremenjen, predvsem pa sem se najedla do sitega in tako ostala še naslednje 4-5 ur.

brezlutenska pica

Zavitek s skuto in sadjem

Seveda v prenesenem pomenu. Skuto sem nadomestila s tofujem in rezultat je bil res fenomenalen.

Ker nisem fanatik na listnato, tudi ne na krhko testo, se obračam rajši k kvašenemu vlečenemu testu.

Kako to sploh izgleda, kaj?

Kot prvo- nič olja!

Kot drugo- tole je navadno kvašeno testo kot npr. za kruh.

Recept bo bolj kot ne iz glave napisan. Prvič sem delala z merami kot je lonček, v drugo sem vse skupaj zmerila.

Za manjši, a kar konkretno(tanek) razvajlan zavitek potrebujemo naslednje:

(2 osebi- 4 kosi)

120g polnovredne pirine moke

raztopljen kvas v pol deci vode

še dodatne cca pol deci vode

žlico Baobaba

žlico kokosove moke

Moko presejemo, dodamo vse sestavine, in vgnetemo v voljno testo.

Pustimo vzhajati. Sama pustim kar kakšni dve uri.

Preden razvaljam, naredim tofujevo filo:

100g tofuja

2 žlici kokosovega sladkorja(lahko tudi drugega, npr. mascavo)

rum

cimet, vanilija, limonina lupinica

sok pomaranče ali rastlinski napitek

Zmiksam s paličnim mešalnikom. Rastlinski napitek ali sok pomaranče postopoma vlivam do tiste gostote, ki je primerna za mazanje.

Pult posujem z moko, razvaljam testo v pravokotnik.

Namažem z tofujevo filo, posujem s poljubnim sadjem, zavijem, premažem s sojino smetano in spečem.

*Če želiš bolj konkreten zavitek, potem podvoji maso za testo.

Kvinojin narastek

Narastek, ki se mu doda jabolka in se ga na krožniku oblije z jogurtovo polivko.

Tale lepotica je nastala kar tako, iz glave. Kvinoja je res zanimiva žitarica, ki premore kar spodoben paketek hranil, ob vsem tem pa je še brez glutena. Ko sem jo pred leti, vsaj 4 leta nazaj, skuhala prvič, se mi je kar malo zamerila. Zdaj seveda vem zakaj. Treba jo je fino sprati v vodi, saj drugače obdrži tisto grenko prevleko, ki jo ščiti pred škodljivci. Zatorej jo zdaj kar lepo stresem v lonec, prelijem z veliko vode, pomešam in pustim par minut. Nato ponovno pomešam in odcedim ter jo še nekajkrat sperem z lončkom vode.

Žitarice vedno kuham v štirikratni količini vode. Se mi zdi, da se tako bolje nakuhajo. Po cca 20 minutah ugasnem plin in pustim kvinojo še vedno pokrito v loncu. Naj se napenja še kakšnih 10 minut. Tako bo popila vso morebitno odvečno vodo.

Če kuham kvinojo za kakšno sladko jed, vedno po desetih minutah kuhe, dolijem rum, cimet,limonino lupinco in vanilijo.

Za tale konkretni recept potrebujemo

(2 srčka za 2 osebi):

100g kvinoje (ki jo skuhamo, kakopak)

2 manjša jabolka

začimbe(rum, cimet, vanilijo,limonina lupinica)

sojino sladko smetano cca polovičko ali manj

riževe drobtine Orgran

čokolado v prahu, lahko tudi vrstico ali dve stopljene čokoladne ploščice

obvezno agar v prahu

(po potrebi žlico ali dve zmlete kokosove moke)

K kuhani kvinoji zamešamo naribana jabolka, smetano, drobtine, agar, člokolado da dobimo kompaktno, gosto zmes. Preložimo v pekač, ki ga na dno obložimo s peki papirjem, ob robovih namažemo z mastjo.

Pečemo toliko, da se na vrhu začne pojavljati skorjica, ne me držat za besedo cca 20-30 minut.

Agar dodam kvečemu zato, da sladica, ker je brez glutena, ko se ohlaja v pekaču, dobiva obliko in tako ne razpade. Nato šele razprem pekač in postrežem.

Še pred postrežbo pa pripravim jogurtov preliv, za katerega potrebujem:

mali Provamelov navadni jogurt(poljubno sadni)

malo agar v prahu

Jogurt predenem v lonec, prižgem plin.

Agar premešam v rastlinskem napitku in dodam jogurtu. Stalno mešam medtem ko zadeva že zavre, a zmanjšam plin na najmanj. Po nekaj minutah odstavim. In ko vidim, da se že malo strjuje, polijem po narastku. Če smo dodali preveč agarja, kar se vidi, kako hitro se polivka zgostuje, potem zgolj dodamo več tekočine, ali jogurt ali napitek. Imejte v mislih, da želite polivko. Torej ne želatinaste oblike. Zato rajši na začetku zgolj noževo konico agarja in šele nato po potrebi dodajajte več.

Pa dober tek!

Zajčki

Velika noč je skorajda pred vrati. In nekako vsako leto znova pomislim, kako bi si lahko priustvarila malce več vzdušja, če bi le lahko v trgovinah našla ne samo čokoladnega zajčka, ki bi bil veganski, temveč tudi kaj več. Ampak na žalost so naše trgovine daleč zadaj z domišljijo. Še vedno ne dojamejo, da če ponudiš kvaliteten izdelek, ki se zrcali v bolj zdravi obliki in je hkrati tudi prijeten za pogled, potem boš s pravo politiko oglaševanja prodal vse. Samo poskusiti je treba.

Ljubljane v zadnjih mesecih še nisem uspela obiskati, ampak me mika v teh dneh, predvsem zato, ker bi rada obiskala Namo, pa čokoladnico Rajska ptica in Cukrček. Prepričana sem, da imajo ponuditi kaj čoko velikonočno veganskega.

Sem se pa do sedaj potepala po okoliških trgovinah in naletela vsa vesela v Hoferju na dva zajčka. Moser Roth in Choceur. V Mullerju pa sem  kot že ponavadi naletela na Lindtovega in surprise, surprise na After Eight paketek štirih zajkel. Cena? V Hofru sta bila oba posamezno za nekje 1.5evra, medtem ko so me v Mullerju  oropali okoli 3 evre za Lidtovega, ceno za štirojčke pa se sploh ne spomnim. Shame on me!

Zanimivo mi je bilo dejstvo, da se After Eight v svoje zajčke ni vmešal kaj neveganskega. Namreč njihov najbolj priljubljen izdelek je pred nekaj leti bil veganski pa so se ga, le kdo ve zakaj, odločili narediti zgolj vegeterijasnkega. Je bilo pa zelo fino spet okusiti tisti mentol. Jum! Plus priročno pakiranje! En zajkel odtehta približno 20 gramov, kar je zelo šik! Sploh za take kot sem sama, ki s čokolado nima ne vem kakšnega ljubezenskega razmerja ;)

Gremo dalje! Ne morem brez naslednjega. Namreč, Lidtov velik zajček, ki tehta 100g je veganski, kot sem že omenila. Medtem ko njegova različica manjsih bratcev ni. Logika? Je ni. Razočaranje? Veliko!!!

Zdaj pa zgolj eno vprašanje. Le kdo bo pojedel toliko čokolade hihi

Super hrana

Mesec marec je končno za mano. Pretresom ni bilo konca in včasih se zazdi kot da lepših dni ne bo. Ampak menda bodo. Kdor čaka, dočaka, menda. In medtem ko čakam, ko nekako hlastam za naslednjim vdihom, ko v negativi narišem pozitivo, se ob meni vedno pojavi moja strast-hrana. Pa ne samo hrana kot hrana sama po sebi temveč ustvarjanje hrane. Novi pogledi, novi načini... Nisem človek navade. Rabim spremembe, rabim ritem drugače vse postane kaj prehitro monotono in nič kaj prijetno.
Če sem marca čarala presno, april posvečan brezglutenski hrani. Morda mi celo uspe objaviti obljubljene recepte, za katere moram ujeti pravi ritem razpoloženja.

Do takrat pa predstavljam Super hrano. Spletna trgovina, ki domuje na http://www.super-hrana.si/, je taka prisrčna, vsestranska, založena s samimi dobrotami. Nekoč naročim presne čokoladice. Vsako po eno hihi. Čeprav čokolade ne jem več. Tudi tistih temnih ne. V želodčka gredo zgolj presne, pa še te me morajo razdražiti drugače kar obsedijo na polički in se zgodi, da jih nato primoram pojesti na rok ali pa že čez. In kako ironično- ravno ena izmed naslednjih objav bo čokoladno obarvana..

Torej slikica kar sem naročila. Vse je super. Sploh in oh sem navdušeno nad vanilijo. Joj, moja najljubša začibma. S cimetom vred jo tlačim vsepovsod.