petek, 27. maj 2011

Imitacija, ki ne uspe

Veliko veganskih ponaredkov tako po okusu kot izgledu z lahkoto konkurira "pravih stvarem".
O Redwoodovih novih izdelkih, ki se dobijo tako v Tušu kot Mecatorju in ki dejansko na mizo prinesejo to kar obljubljajo, bomo spregovorili kdaj drugič. Zaenkrat lahko povem le, da so odzivi res dobri in okusno slastni. Siri se topijo, tunina pašteta in ribje palčke ter drugo "meso" pa dejansko pretentajo še kako predanega mesojeca.

Vendar pa tokrat spregovorimo o tistih padlih poskusih. Za katere se resno vprašam, kakšen okus imajo izdelovalci. Seveda ta objava leti le na en izdelek, a jih je zunaj kar nekaj. So izdelki, ki znajo novopečenega veganca resno odvrniti od nove poti. Namreč prvi koraki v veganstvo morajo biti v toliko premišljeni, da ne smejo dajati vtisa prikrajšanosti, morajo biti zabavni, polni zagona. Skratka če si zaželiš sladoleda, moraš imeti dobrega sojinega ali riževega na razpolago; če želiš kebab, zaviješ v Lovin Hut; če ne moreš brez jagodnega jogurta posežeš po sojinem; in če pogrešaš pico, moraš imeti dostop do dobre imitacije.

Skratka pred meseci sem si zaželela tiste pravokotne ploščate piškote, ki so z ene strani oblit s čokolado. Da vam bo bolj jasno, pove več slikca:

Ampak... Okus je razočaral. Namreč piškot ima čisto drugačno sladkobo kot čokolada. In nekako rižev sirup ne odigra zelo dobre vloge. Mislim po prvem grižljaju, sem se spet vrnila v tiste moje prve veganske dni, ko je bilo iskanje npr. meni najljubšega tofuja prava odisejada, in preizkušanje sojinih napitkov prava nočna mora, za katero sploh nisem mogla verjeti, kako zelo lahko spremenijo sicer dober okus sojinega napitka v najbolj neužitno pijačo.



Sam piškot je bil še kar dober, medtem ko je čokolada padla na vseh nivojih. Rižev sirup definitivno ni za čisto vsako rabo. In tu se pokaže, kako zelo.
Edini plus: pirina moka, ki pa bi bila lahko polnozrnata

Čeprav sem se kar nekaj časa sogledovala z njimi na tujih straneh, in bila presenečena, ko so jih začeli prodajati tudi pri nas, na žalost, niso vredni ponovnega nakupa. In da ne pozabim, poleg zgrešenega okusa, pa bi lahko izdelovalci dali malo več na samo podobo in jih naredili malce bolj privlačne na oko.

petek, 20. maj 2011

Napolitankasto

Po.iz-kusila sem jih kar nekaj. Na žalost v današnji spekter ne padejo Podravkine z okusom limone, a zato niso nič manj okusne in slastne.

Vse omenjene razen enih-tistih iz Kalčka, so dietne. Kaj to pomeni? Namesto sladkorja jim je dodana fruktoza. Nisem ravno ljubitelj fruktoze, saj je močno predelano sladilo, a dejstvo je pač tako, da le stežka dobiš veganske napolitanke, ki bi bile hkrati priročno pakirane v manjših paketkih. Edino kar se dobi so mini Mannerjeve, a jih nikoli ne kupim, ker se bojim, da bom pohrustala celo (200g?) vrečko na enkrat, ups.

Kaj čem, napolitanke so bile del moje prehrane že vse od otroštva. Tiste zgoraj omenjene-Podravkine- sem enostavno oboževala. Nona je bila vedno založena z njimi in morda je čas, da jo spomnim na najin že pozabljen ritual. Namreč že kot malo deklico me je naučila njeno najljubšo igro s kartami in medtem ko sva vrgle rundo ali dve, sva se sladkali z napolitankami.

Če zanemarimo dejstvo, da vse napolitanke vedno vsebujejo belo pšenično moko, marsikatere tudi hidrogenirane maščobe in so polne belega sladkorja, potem si jih lahko privoščimo sem ter tja :)

Najprej se bomo zaustavili pri Mannerjevih. Tale napolitanka pride v priročnem pakiranju, 29 g, v Mullerju sem zanjo plačala skoraj 60 centov.







Bila je tako slastna, da sem oznanila z njo afero ;) Namreč v Lidlu sem našla prav tako slastno, a cenovno bolj ugodno varianto. Paket štirih priročno pakiranih napolitank za 1.50 evrčka.




V DM-u pa sem se že pred časom napokala s telimi brezglutenskimi vragci, ki so bili slučajno znižani. Na žalost jih te dni v njihovih prodajalnah ni več moč zaslediti.




In še zadnje- Kalčkove veganske napolitanke. Bile so, no, ja, po okusu tako-tako. Če bi bile limonine, bi bile verjetno moje najljubše.





Toliko iz sveta napolitank. Če odkrijete, kje kakšne veganske, sporočite s komentarjem. Hvala! :)

četrtek, 19. maj 2011

Češnjeva torta

Če spremljate Faebook dogajanje, potem že veste, da se je spekla Schwarzwald tortica ali Češnjeva tortica.


Ker se mi je izredno mudilo, sem sestavine hitro spravila vkup, spekla in še hitreje premazala s smetano. Hladila za par uric in postregla.

Recepta nisem črpala iz nikjer drugje kot iz lastnih rok. Seveda v kuhinji rada tvegam, rada se poigram s količinami in imam kuhinjo za nekakšni lastni eksperimentalni laboratorij. Velikokrat gre kaj narobe, a največkrat večinoma bolj ali manj uspe, karkoli že ustvarjam. In zato tudi težko verjamem, da so tam ljudje, ki se kuhinje bojijo, ki morajo imeti točne mere za vse, ki so brez recepta izgubljeni in ki se pritožujejo, da ne znajo prirediti količin za več ali manj oseb ipd. Če si le kje lahko do konca drzen in brezobziren je to ravno v kuhinji. Če imaš srečo, potem okoli tebe stalno ne opleta nekdo, in imaš mir...


Če je še kdo tam zunaj kuhar v hiši, potem mi lahko pomaga? Ali sem samo jaz, ali pa dejansko sovražim vprašanje "Kaj bo pa danes za kosilo", ko še niti zajtrk ni mimo? Samo sprašujem, kako zelo čudna ali normalna sem? Kajti, kaj bo, se mi poroji šele ko se pripravim k stvari. Saj rada kuham, ampak nočem pa biti stalno z mislimi tam, za lonci.

200g bele pirine moke
soda bikarbona
2 žlici kokosovega sladkorja
3 žlice pravega kakava v prahu
2 žlici kokosovega masla
rum
cimet, vanilija, limonina lupinica
2 deci rastlinskega napitka
125 g riževega jogurta/deserta z okusom vanilije
(žlica Baobaba)

Sestavine med seboj zmešamo, predenemo v pekač cca 18cm. Pečemo 40 minut pri 180 stopinjah. Ohladimo in prerežemo ter namočimo s sokom vloženih češenj obe polovički.

NADEV:
kozarec vloženih češenj (v sezoni sveže)
sojina sladka smetana za stepanje 300g, ki jo ohladimo čez noč ali pa na hitrco v zamrzovalniku

Smetano stepamo. Polovico prišparamo za zunanji premaz. Preostalo polovico pa razdelimo na približno dva dela. In s prvim delom namažemo spodnjo plast. Posujemo s češnjami. In zdaj z drugim delom polovičke premažemo dane češnje. Zdaj pokrijemo z drugim delom testa. In premažemo s preostalo smetano. Okrasimo z nekaj češnjami in ohladimo za vsaj tri ure, najboljše čez noč.



sreda, 18. maj 2011

5-minutna marmelada

V trgovinah le stežka dobiš (oz. je ne) ekološko 100% marmelado ali pa vsaj takšno, ki ne bi bila zasičena s sladkorjem in oznanjala, da je sadni delež zgolj 15 odstotkov. Hm?? Zakaj si potem na kruh ne bi kar vsula sladkor in tako privarčevala pri denarju.


In kako delam marmelado sama? Takšno BREZ sladkorja!

Najprej potrebuješ sadje. Zrelo, dišeče, sočno, barvito. Seveda ekološko je najboljše. Ampak če delaš male korake k bolj zdravi prehrani, potem bo trgovinsko tudi zadostovalo. Poljubno sadje najprej našpričaš z Oprah sprejem. Sprereš in zmiksaš.

Zmiksano zmes predeneš v lonec skupaj z: v deci do dva raztopiš na 500g sadja 1 čajno žličko agarja v prahu.
Prižgeš plin in pustiš ravno toliko da malo vre. Vmes mešaš. Po petih minutah (da 1,2,3,4,...5!!) ugasneš. Se malo mešaš. Predeneš v dva kozarčka cca  oba po 300g. Zapreš in pustiš čez noč na kuhinjskem pultu. Naj se počasi ohlaja.


Če želiš lahko dodaš tudi kakšne začimbe npr. vanilijo, cimet,..
Takšna marmelada bo imela življenjsko dobo vsaj en teden, najverjetneje tudi kaj več. A pri meni izgine izredno hitro.

In kaj je tako dobrega pri njej? Sadje ni predolgo izpostavljeno vročini. Prav tako pa lahko vedno zamrznete svoje najljubše sadje, ga odtajate, zmiksate in imate tako tudi v zimskih mesecih lastno marmelado.

Npr. zaželela sem ji jagodne. Kupila trgovinske jagode, plačala za košarico 1 evro. Mislim, da se računica izide. Jagode so bile sladke, privarčevala sem tako denarno kot tudi naredila korak več za zdravje.

Češnjev Clafoutis

Originalno francoska slaščica, ki v pečici zelo naraste, nato pa upade, in tako pridobi svojo značilno obliko.


Naj povem najprej, da te slaščice nisem nikoli jedla, zato je z originalom ne morem primerjati.

Naredila sem jo po receptu z interneta in v prvo spekla katastrofo.

Namreč pekla sem v manjšem okroglem pekaču cca 18 cm, naraslo je res ogromno, pekla sem kar 45 minut(kot veleva recept, ki sem se ga držala, razen da nisem dodajala sladkorja plus uporabila brezglutensko moko).. in rezultat? Dišalo je čudovito! A ker je tako zelo naraslo, se je oblikovala grozno trda skorjica, notranjost je pa ostala tekoča. Ko sem razprla pekač, se je vse ulilo na vse možne strani. Spominjalo je na "vulkanski" puding. Katastrofo sem jedla z žlico in se jezila nad tem, zakaj sploh še upoštevam tuje recepte. Hehe, me je minilo naslednji dan, ko sem poskusila ponovno. My way!

Odločila sem se, da uporabim večji pekač premera 25 cm. Notri sem vsula še žličko agarja, in zadevo preden sem zaprla pečico, polila z dvema ali trema žlicama rastlinskega napitka in tako seveda preprečila prekomerni dvig mase in dobila lepo zapečeno skorjico, kakršno ponavadi dobite s politim jajcem.

pred pečenjem; ni še prelita s sojinim napitkom
Vse sestavine lahko nadomestite poljubno. Brezglutensko z glutensko; okus jogurta s poljubnim, napitek z drugim ipd. Naštete količine veljajo za štiri večje kose; ki jih lahko zmanjšate na 8, če uporabite še enkrat več sestavin.

200g svilnatega tofuja
4 žlice vanilijevega sojinega jogurta (kar doprinese cca 100g)
150 ml vanilijevega sojinega napitka
2 žlici koruznega škroba z vanilijo
50g riževih drobtih Orgran
10g kokosove moke
polna žlička agarja v prahu
vanilija
cimet
malo sode bikarbone
rum ali kakšen likerček po želji
poljubno količino češenj

Sestavine združimo(razen češenj), zmiksamo z mešalnikom. Masa bo močno spominjala na kakšen stepen sneg. Če nam je masa premalo sladka, sladkamo, a če lahko se temu izognimo.

Predenemo v pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem, ob strani pa premazali s kokosovim oljem ter posuli z moko, razporedimo maso z žlico, posujemo z razpolovičenimi češnjami, ki jih malce potunkamo v maso in prelijemo z dvema ali trema dodatnima žlicama navadnega sojinega napitka.

V pečici pečemo pol ure, najprej pri 200 stopinjah, nato po občutku znižamo na 170 stopinj.

Ohladimo. Agar bi medtem moral odigrati svojo čarobno vlogo in držal obliko. Razrežemo na kose in z lopatko predenemo na krožnike. Lahko posujemo s sladkorjem v prahu, okrasimo s smetano,...




Sladica je lahka, vsebuje zgolj 20g sladkorja in le naravno dodane maščobe v tofuju in napitku, češnje dodajo dodatno svežino in sladkobo, z uporabo omenjenih sestavin spada med bolj drago kategorijo

sreda, 04. maj 2011

Pomagaj in zmagaj!

Kot obljubljeno pred prazniki, je nagradna igra v zagonu.

Odločila sem se, v skladu z dogodki, da združim za vse udeležence dobro delo z nagrado. Torej dobro s koristnim.

Veganska po-iz-kušna je mogoče blog o veganskih receptih, veganskemu slogu življenja, a je tudi blog za živali. Vem, da ne morem pomagati vsakemu, vem, da jih na desetine nikoli ne najde novega doma, a lahko se zavzamem za enega posamično in morda bo takšna taktika obrodila več sadov.

Več o psičku, ki išče dom tule, za spremljanje dogajanja pa več na Facebook fan page .

Nagrada sestoji iz presnih bio kakavovih zrn, kokosove vode in bio sadne ploščice (100% sadje). Vrednost vsega skupaj je 8 evrov.
Izdelki bodo predstavljeni na Facebookovi strani!



Pred več kot letom dni, sem tudi sama našla mlado, izredno lepo muco. Izgubljena je tavala in jokala na ves glas. Kljub temu, da imam doma mačko, ki ne prenese novih članov, sem se odločila, da v zavetišče že ne bo šla, a da bom sama našla dom mali kepici. Takrat sem v okolici svojega doma na veliko delila letake, govorila z ljudmi, a odziva ni bilo. Prišlo je do točke, ko sem poskušala združiti mojega mačkona z novo priseljenko. Pa ni šlo. Na koncu sem ji dom bila prisiljena poiskati znotraj lastne družine. Sprejeta je bila z ljubeznijo. Imela je vse. Zavetje, ljubezen, hrano, pozornost, prijazno okolico.
Po malo več kot šestih mesecih je zapustila ta svet. Ena neprevidnost z njene starni ali pa človekova objestnost, je končala njeno potepanje.
Usoda ji ni zapisala dolgega življenja, a vem, da vse, kar se ji je hudega pripetilo, je bilo odtehtano s tistimi nekaj mesečnimi sončnimi žarki v njenem kratkem življenju. Osrečila je mnogo ljudi in bila izredno hvaležna za novo priložnost.


Če le lahko, pomagajte. Pa ne zato, ker bi vas nagrada spodbudila, a zato ker je treba besede včasih tudi spremeniti v dejanja. Ne zaradi nas, za druge.

torek, 03. maj 2011

Psiček išče dom

Obračam se na vas in prosim za pomoč.
Znanka je našla tegale psička:


 Vzela ga je pod okrilje in mu išče nov dom. Zaenkrat nima uspeha, sama ga ne more obdržati, zato bo lepotec najverjetneje moral v zavetišče.

Kuža se nahaja na Gorenjskem- Preddvor.
Morebitni zainteresirani pišite na:

Če mu kdo lahko ponudi dom ali pozna kakšnega, ki bi bil zainteresiran, naj pusti komentar. Če ne eno ne drugo ni možnost pa, prosim, deli in širi novico.
Hvala!



Na hitrco obrok

Čas je relativen. Vse je relativno. Ti, jaz, jutri, še danes. Relativna je lakota, relativna je sitost. Relativno je kosilo. In v relativnosti je hitrost včasih izredno pomembna.

A v relativnosti je potrebno najti uravnoteženost. Čeprav to pomeni, da mora kosilo/obrok biti na mizi v manj kot pol ure. Sploh v takih dneh, ko sonce sije na polno, ko se v ljudeh zbudi evforija po lepih dneh, in je preživljanje časa po službah in šolah v zaprtih prostorih prej nadloga kot užitek.


Za dve osebi:

2 sojina polpeta iz prejšnje objave;
600g cvetače
cca 200g zamrznjene koruze in graha
žlica veganske majoneze
dva lonca
toaster



Cvetačo, če lahko, pošpričamo z Oprah sprejem, po desetih minutah pa speremo pod vodo. Cvetačo narežemo na manjše kose. Vržemo v lonec, dodamo tri deci vode in kuhamo kakšnih deset minut oz. do mehkega. Vilica mora z lahkoto prebosti in razkosati cvetačo.

Zamrznjeno koruzo in grah (uporabljam Mizica pogrni se; sem kupila enkrat v Sparu njihovo bio mešanico zelenjave, 300g, in ne vem, kaj delajo tam z zelenjavo, a je brez okusa, mehka, skuhana res da v manj kot 5ih minutah, a to pomeni zgolj, da jo pred zamrzovanjem toliko bolj obdelajo). Tale iz Mizice pa je ravno takšna kot če bi doma sama zamrznila grah takoj, ko ga poberem z vrta (kar tudi počnem, a so domače zaloge že zdavnaj pošle). Mešanico, ki sem jo sama namešala iz dveh vrečk, kuham pokrito z vodo, nekje petnajst minut. Grah mora postati mehek in pridobiti na sladkobi.

Nato pa cvetačo odstavim, pustim še vedno pokrito; ko je mešanica kuhana, odlijem kar je ostalo od vode, in shladim. Če te možnosti nimam, na hitrco poplaknem z mrzlo vodo. Prižgem toaster, popečem polpeta z obeh strani. Cvetačo zmiksam v pire- previdno s tekočino, bolje jo je dodajati po malo. Uporabim pa kar tisto, v kateri se je cvetačka tudi kuhala.

Mešanico graha in koruze zmešam z žlico majoneze. Cvetačnemu pireju lahko po želji dodate tudi začimbe- sol, poper, smetano ipd. Na krožnik še fliknem polpet in se napokam ;)



Nekaj dejstev:
Obrok je visok v deležu soli. Samo polpet vsebuje 0.7g natrija, kar nanese okoli 1.75g SOLI. Z majonezo vred ta številka najbrž nanese na 2 grama soli. Povprečni odrasel človek, naj bi lahko po priporočilih zaužil zgolj 1.4 grama soli dnevno ali 0.5 grama natrija.
In če ob tem zaužijete še najmanj dva kosa kupljenega kruha, kakšne kosmiče za zajtrk, kakšen obrok na ulici, gostilni, z lahkoto presežete 5 gramov in ste na kmalu na povprečju Slovenca, ki vase zmeče dnevno kar neverjetnih 12 gramov soli! Ja od tu pride visok krvni pritisk, ki ga ne boste rešili s kakšno skodelice kave manj; pa tudi tiste odvečne kile. Sol namreč v telesu zadržuje vodo. Več kot je popijemo, večjo možnost imamo, da bomo odvečno sol splaknili. A le kdo bi dejansko popil pet litrov dnevno, kajne?

Predvsem pa se s popito vodo ne moremo oddolžiti za prekomeren vnos soli. Škodo si delamo iz dneva v dan. Zato sama pri kuhanju ne uporabljam nobene soli. Kupujem olive brez soli; se ne poslužujem konzerviranih živil, in se omejujem na predpripravljenih živilih.

Cvetačni pire brez dodatkov je božanski, ko enkrat iz svojega prehranjevanja vržeš ven sol. Borbončice se obnovijo in zaznaš dejansko hrano, ne soli!

Predvsem pa pozabljamo nekaj: vsa naravna živila v sebi že po defaultu vsebujejo sol. Narava je znala poskrbeti za vse; a človeku, tako kot vedno, nikoli ni dovolj. Civilizacija si sama koplje grob.

ponedeljek, 02. maj 2011

Vroča čo-kuzu-lada

Vroče čokolade so res spekter različnosti v dveh lastnostih: čokoladi in vročemu napitku! Nato pa domišljija nariše lastno pot. Če ste si ogledali film Čokolada, potem veste, da čili ni nič novega v tem toplemu napitku. Spodbudi pozabljene čute in napolni z energijo. Mi danes tako daleč ne bomo šli. A še predno se obrnemo na recept, poglejmo v zgodovino vroče čokolade.


Poznali so jo že pred 2.000 leti. Najbolj znani Azteki pa so zvarili prvo 1400 let pred našim štetjem. Bila je zelo pomemben del obreda. Evropejce pa so z njo seznanili prebivalci današnje Mehike. Zanimivo pa je, da je bila sprva mišljena zgolj za zdravljenje trebušnih težav, medtem ko bi jo danes, ko je kar popularna pijača sploh v hladnih dneh, marsikdo označil kot nezdravo. In kako je prišla od pijače z zdravilno močjo do presladkane, prepovedane slasti sploh za kakšne, ki bi radi izgubili kilograme.

Napake, ki jih dela zahodnjaški svet so tako zelo očitne, a tako z lahkoto spregledane. Vroča čokolada v vrečki, ki vsebuje emulgatorje, pa pol preveč sladkorjev, je seveda napredek civilizacije.

A ni vse tako črno. Obstajajo tudi bolj zdravi načini priprave. Ki so hitri in otročje enostavni.

Koruznemu škrobu v njih obrnemo hrbet. Lahko pa tudi ne. A izberite vsaj organsko pridelanega.
Vzamemo presni kakav, za lažjo denarnico bo zadostoval tudi kakšni bio 100% kakav, npr. iz DM-a.
Sladkor bomo nadomestili z dvema koščkoma temne čokolade. Lahko je takšna temna s pomarančo, malino, skratka izberite sami.
Mleko nadomestimo z rastlinskim napitkom.
Za učinek škroba pa se poslužimo kuzuja. Kuzu ali kudzu je zgoščevalno sredstvo, ki prihaja iz Japonske, pridobiva pa se iz posušene korenine rastline Kuzu. Poleg zgoščevanja pa naredi sploh pri ocvrti hrani prijetno hrustljavo skorjico. Uporaba kuzuja je sila preprosta. Raztopimo ga v mrzli tekočini, nato pa dodajamo juham ipd. za zgostitev ob koncu kuhanja.

Za eno osebo vročega napitka potrebuješ:

200 ml rastlinskega napitka po želji (ovseni za sladkosnede)
1 zajetna žlica kuzuja
1 čajna žlička kakava v prahu
2 koščka temne čokolade(po potrebi)

Kuzu raztopimo v deci rastlinskega napitka. Drugi deci pa vlijemo v lonček in postavimo na štedilnik. Ne prižgemo še štedilnika. V miru raztopimo kuzu s kakavom v prahu. Skratka mešamo. Ko se je kuzu raztopil, prižgemo štedilnik in vlijemo mešanico k napitku in dodamo koščka čokolade. Mešamo, in pazimo, da nam ne zavre preveč.
Namreč kar sem opazila je, da kuzu bolje zgosti, če je temperatura malo pod vreliščem.
Ko dobimo gosto zmes, jo prelijemo v skodelico in počakamo, da je primerna za pitje- torej topla. Če bomo pustili napitek shladiti do konca, bomo lahko(ni nujno, odvisno od količine kuzuja, ki smo jo uporabili) dobili nekakšen puding, kar pa tudi ni slabo, kaj ;)

Postrežemo npr. zvečer z domačimi kukiji in uživamo na polno.


nedelja, 01. maj 2011

Francoz

Potepanja ko le to niso, a predstavljajo zgolj obveznost, se v Ljubljani morajo zaključiti z obiskom ali Kalčka, trgovine Žive ali pa preprosto z Leclercom.
Obožujem to trgovino. Vse, kar ti srce poželi, je tam. Ponavadi najprej preletim sektor s tehniko, dvdji, nato se preusmerim k oddelku sadja in zelenjave. Tam se najprej zapičim v bio oddelek. Kaj je novega, kakšne so cene. No, tokrat so v voziček letele bio limone, bio avokado, bio kuhana pesa. Za nameček pa še olive, ki niso vložene v soli, a le zgolj v sončničnem olju. Jum!
Nato pa preletim še običajno zelenjavo in sadje ter oreščke.





In ker sem ravno v bližini kruha in slaščic, poberem še eno mešano pirino štruco, ter malce pošnofam, kaj veganskega premorejo slaščice. Ponavadi nič, a tokrat odkrijem kupčke cornflake-sa oblite s temno čokolado. Sicer kaj takega ni nobena znanost narediti doma, a je včasih fino, če se nameniš na kakšen obisk pa poleg rogljičkov prineseš še nekaj zase, predvsem pa odkriješ svet veganstva tudi drugim.

Potrpežljivo za vogalom me čakajo hladilniki. Na mojo žalost so zopet izropane zaloge navadnih jogurtov. Akcija sadnih Sojasun jogurtov se me ne dotakne niti za sekundo, medtem ko sem z rokami že pri mojih fenomenalnih ne-bio sojinih brezglutenskih polpetih. Bogati so z vlakninami-en polpet jih premore kar 7 gramov- neverjetnega okusa, predvsem pa ne vsebujejo glutena. Naj vas pšenične vlaknine med sestavinami ne zavedejo- postopek je tak, da ni nobenega sledu o pšenici. Dano teorijo potrdijo tudi na Sojasun glej 10.vprašanje!!!





Pobaham se še med policami čajev. Založim se s svojim čajem, ki ga ne dobim nikjer drugje.

Za konec pa obiščem še bio police. Tokrat pogrešam svojo res slastno belo riževo čokolado. Smrk, žalujem še danes.
Odkrijem pa tudi nekaj novega- sojino smetano Sojade. Sestavine so itak super, in ugotovim, da je očitno popularna, saj na polički sameva. Ugotovim tudi, da imajo kar nekaj brezglutenskih kosmičev in nekaj deset ali dvajset centov cenejšo kokosovo vodo Martins.



Med linijo BioVillage pa odkrijem tudi veganske piškote. Obliti so s temno čokolado in pakirani v priročnih setih. Pet piškotov v petih zavitkih. Kot primerno za malico, ko sem stalno aktivna pa ne morem sabo vleči veliko sadja. Skratka so hiter vir energije, a jih seveda ne smatram kot obrok več, a kot enega izmed obrokov na vsake toliko časa. Včasih se mi zdi kot da me svet zaznamuje s health food fanatikom, pa sem zdaleč od tega. Želim zgolj poučiti ljudi, da so tudi primernejše možnosti, a ne toliko primernejše, da bi nekoga zafrustrirale. Na koncu dneva itak odgovarjamo zgolj sami sebi.