ponedeljek, 31. oktober 2011

Ponarejena sirova torta

Veganska sirova oz. skutina torta, kot je bolj poznana v naših krajih, je bila na moji eksperimentalni listi že kar nekaj časa. Ko preletavam tuje veganske recepte, je sestavina, ki je pri nas ni moč dobiti, nekakšen veganski kremni sir. Vse lepo in prav, in čeprav sem včasih prav hrepenela po tem, da bi ga dobila v roke, so me informacije, da gre za izredno predelano živilo, ki ima le malo logike z zdravim prehranjevanjem, vse minilo.




Pa sem poskušala, in odnehala. In tuhtala. Veliko tuhtala. Preobračala sestavine v glavi, jih dopolnjevala, in vse je postalo še toliko težje, ko sem sladkor, gluten in margarino črtala iz svoje liste sestavin. Vse skupaj je nato malo zamrlo in odkrito rečeno potrebovala sem navdih. Morala sem stopiti korak nazaj v kuhinji, si oddahniti, in znižati pričakovanja, ki jih imam do sebe. Marsikdo verjetno misli, da mi vse uspeva kar tako po sreči, a veliko več je neuspehov v kuhinji kot pa bleščečih rezultatov. In včasih mi vse skupaj vzame voljo. Če ni volje, pa tudi novih receptov ni.

Naj povem, da je bil največji polom pri ustvarjanju sirove torte, uporaba svilnatega tofuja. Prvič in nikoli več. Seveda sem zmazek pojedla, a je imel grenak priokus razočaranja.

A neuspeh, je rodil uspeh. Življenje nam včasih daje lekcije nevedoč. Ko padeš, moraš vstati in poskusiti znova. In če ponovno padeš, moraš pasti bolje, saj tudi padci prinesejo izkušnje in s tem modrost.

Na omenjeni recept sem ponosna tako zelo, da niti besed ne najdem.

Prvič zato, ker sem ustvarila podlogo brez maščobe, z uporabo tako preprostih sestavin, da svojim prstom nisem morala verjeti.
Drugič pa zato, ker sem za filo uporabila preproste sestavine, in sladkobo ter rumenkasti(ala jajčni) izgled pridobila s svežim sadjem.

Omenjene sestavine lahko v količini varirajo, saj je odvisno, kakšne velikosti pekača uporabite ter sadja. Odvisno pa je tudi od preference ali imate rajši bolj debelo podlogo ali bolj tanko. Sama imam rajši tanjšo, saj uživam v fili :)

RECEPT ZA PONAREJENO VEGAnSKO SIROVO/SKUTNO TORTO (pekač cca 18 cm)

PODLOGA:
50 gramov prosa zmletega v moko
1-2 medjool datlja + malenkost napitka ali vode za lažje miksanje
1 zavitek vanili sladkorja
gramček vanilije
nekaj cimeta

Proso zmeljemo, vsešamo preostale suhe sestavine, zmiksamo datelj v pasto (lahko z napitkom lahko brez odvisno kakšen mikser uporabljate- jaz imam palični mešalnik in mi je po tem ko sem zmiskala dva datlja, še ostala pasta, uporabila sem jo le nekje polovico, zato pasto ešanici moke dodajamo po žličkah). Z nekaj malega paste najprej umešamo testo. Pasto dodajamo po potrebi. Pridobiti moramo kompaktno maso, spominjati mora na testo za piškote, skratka imeli boste občutek, da delate z krhkih testom.
V vnaprej namazan pekač s kokosovo mastjo, s prsti razporedimo testo po dnu pekača.
V neogreto pečičo postavimo pekač. Med tem časom pripravimo filo; če nam priprava vzame več časa, temperaturo pečice ugasnemo ko le-ta doseže nekje 130-150 stopinj, a še vedno pustimo prižgan ventilator.

KREMASTA FILA:
200 g tofuja
1 večja zrela banana
2 srednji mandarini
50 gramov prosene moke
1 zavitek vanili sladkorja
3/4 čajne žličke agarja v prahu

Vse sestavine razen tofuja in agarja, zmiksamo v gladko zmes. Dodamo moko in agar. Premešamo. Zmes ne sme biti tekoča, a malo kompaktna. Približno take gostote kot je za mafine.Iz pečice vzamemo pekač. Ponovno premažemo robove pekača z mastjo (uporabimo "čopič"). Napolnimo z maso, potolčemo pekač ob pult, da se enakomerno porazdeli masa. Pečemo v pečici na 180 stopinj toliko časa, da se zapeče. Ne držite me za besedo- nisem gledala na uro- ugibam, da sem pekla cca 20-30 minut.
Ohladite, in jo nato pustite počivati čez noč v hladilniku (ali vsaj od 8-12 ur)

OPOMBA: ne skrbite, če bo počivala čez noč, okus banane sploh ne bo zaznan.



STROŠKOVNI IZRAČUN:
- 2,5 evra za sestavine

KALORIČNI ZALOGAJ
iz omenjenega premera sem dobila nekje 6 enakih kosov; na enega 150 kalorij

torek, 11. oktober 2011

Jesenska pripoved

Živim in diham. Hodim in čutim. Opazujem in vidim.

Včasih si želim premora. Želim si odpočiti od dejstva, pa ne samo dejstva, od vsega dogajanja, od nasplošno biti stalno v stiku s tem dejstvom, dejstvom, da sem veganka.
Pa nikar me ne razumite narobe. To, da sem veganka, je nekaj kar sem rada, je nekaj, kar je že prešlo v moj sistem, je nekaj, kar obožujem biti. Reševati življenja vseh živih bitij pa čeprav posredno, je tisto zaradi česar ponoči lažje spim, nekaj zaradi česar je pogled na svet lepši, bolj human. Je dih enostavno manj boleč, ker ne prispevam k dodatnemu nasilju in zlorabljanju.

Spremeniti sveta ne morem, si ga niti ne želim. To ni v moji viziji, ni v mojem pogonu, v moji strasti. Realno zrem v današnji dan, in vem, kaj je v moji moči, vem, v kaj želim vlagati, in vem, kje se moj glas ne bo slišal.

Sem zato kaj manj ? Mar to pomeni, da mi za bol ni mar? Sem slab človek? Sem kaj manj veganska?

Prav fenomenalno dobro je viditi prave aktiviste v akciji. Tako postransko občutiti njihovo strast. Zreti v oči, ko ti vnemo razlagajo o svojih načelih, videnjih, o pravičnosti. Za trenutek me znajo povleči v tisto smer, a nato se ponovno uravnotežim, in nekako ohranjam distanco in trezno glavo.

Ne glede na to, kaj človek zagovarja, veruje ali pa se bori, ne sme nikoli (a to se vedno dogaja) pozabiti, da ni popoln. Da tudi greši, in dela "zlo". Morda ne tam, kjer bije "vojno", a na drugi področjih življenja.
A kaj ko mi nikoli nihče zares ne prisluhne. Seveda vem, zakaj. Nisem dovolj glasna, nisem dovolj vsiljiva, nisem dovolj karizmatična. Sem malo bitje, ki vedno opazuje in posluša. Ki zna zajeti ves tisti objektivizem. Vidim napake, sledim pravilom. Meni vlada razum, ne strast.

Zatorej ni prav nič čudno, da se vedno bolj oddaljujem od sveta, v katerega sem vstopila z dobrimi nameni, a v katerem ne želim biti stalno prisotna. Življenje sestoji iz toliko delcev, da vseh ni moč prepoznati. Zna biti uteha, zna pa tudi biti najhujša nočna mora.

In en delček tega življenja je predstavljal blog. Pisanje receptov je bilo v manjše veselje kot njihovo ustvarjenje. Strast je pošla. Vega je bila moja uteha v časih, ko sem jo najbolj potrebovala. V meni je prižgala lučko veselja. A zadeve je boljše zaključiti na vrhuncu kot pa zbledeti na dnu.

Moje življenje ubira zopet drugačno pot. Veter me je ponesel drugam. Moja strast se prižiga nekje drugje.
Morda se bo še kdaj prižgala zopet na Vegi, in znamenje za kaj takega bo seveda nov recept.

Z nobenim obžalovanjem in nobenimi solzami v očeh, se Veganska po-iz-kušna odmika v lastno senco.

Veganstvo je najboljša možna pot, po kateri bom še naprej zvesto hodila.
Pred malo več kot letom dni, sem začela deliti ustvarjanje v kuhinji, želela sem sporočiti, da je kulinarika veliko več kot le tradicionalno nedeljsko kosilo. Da je možno občutiti več z manj sestavinami.

Naj bo pot dalje odprta. Ničesar ne zaključujem, a trenutna mesečna odsotnost, je pokazala tisto, kar sem čutila zadnje mesece. Čas je za nove avanture. Čas je za drugačno pustolovščino. Morda bo Vega postala del nje, morda se bo preobrazila skupaj z menoj. Mogoče bo rastla z menoj, ali pa se zaprašila.

V tem je čar vsega vesolja. Nepredvidljivost.
Nekatera vprašanja nikoli ne bodo odgovorjena in v tem ni prav nič slabega. Določene stvari preprosto morajo ostati skrivnostne, zato se tudi z vprašanjem, kaj je z Vego, ne obremenjujem.

Vse se razplete v dobro, in z Vego sem ponudila nesramno dobre recepte, ki upam, da so spremenili videnja marsikatere gospodinje, in celo nekoga, le morda, potisnila v ustvarjanja.

Sončni jesenski pozdrav,
Alenka Bidovec, ustvarjalka Veganske po-iz-kušne