Ravioli. Pa smo zopet pri Italijanih. Ni kaj, film Jej, moli, ljubi je name naredil izjemen vtis. Vsekakor moram končno dobiti v roke to istoimensko knjigo, nato originalni dvd, nato pa bi tudi sama rada obiskala Rim, Neapelj etc. Pogledala v kulinariko države, ki me vedno znova preseneča. Toliko neodkritih jedi in nešteto veganskih priredb je še pred mano. Veselim se jih kot neučakan otrok, ki čaka na svojo zasluženo liziko.
Zadeva ni baš različna od druge. Le druga kulinarika, drugačni okusi in drugačen ritem.
In tako, sem se tokrat odločila poseči v poljsko različico raviolov. Tako imenovani pierogi- http://en.wikipedia.org/wiki/Pierogi
Testo: kamutova polnozrnata moka, vrela voda. Postopoma dodajamo vodo moki, zmesimo z roko. Pod rokami bomo čutili, kako testo dobiva na elastičnosti in kako se postopoma razvija gluten. Na koncu mora biti kepa takšne strukture, da se testo ob pritisku prsta vrne v prvotno obliko. Pustimo počivati vsaj pol ure.
Nadev: medtem skuhamo hokkaido bučo. Pretlačimo s paličnim mešalnikom. Ko se bučni pire nekoliko ohladi- na dotik ne sme biti vroč, postavimo na štedilnik lonec vode. Razvalamo testo, s kozarcem ali modelčkom za krofe izrežemo kroge (nekje 15-20 na 100g moke). Vsak krog nadevamo s slabo čajno žličko bučnega pireja. Stisnemo robove z malo (!) omočenimi konicami prstom. Ko voda zavre, previdno položimo v vodo pieroge, pustimo vreti tri do pet minut, odvisno od debeline testa. Z lopatico jih predenemo na krožnike ali pa še malo popečeno na ponvi s koščkom kokosove masti.
Po želji v teso in nadev dodamo začimbe. Z bučo bi se ujemal cimet, vanilija. Lahko jih posujemo s sladkorjem in dobimo sladko jed.
