Sama sem v primerjavi z včerajšnji dnem, ko sem komaj čakala na konec večera in se tolažila z maminimi ravno spečenimi kukiji, danes na pogonu nekega čudežga plina, ki me pridno 'zadeva' iz ure v uro in mi daje pozitivno voljo.
In tako sem v nasprotju z včerajšnjim mišljenjem, danes odločila, da bo končno poustvarila že dolgo ogledan recept.
Recept sem našla v Matejini veganski kuhinji 2 pod imenom Štruca iz rjave leče z dimljenim tofujem in čebulno omako.
Čeprav sem bila popolno prepričana, da bom končno sledila vsaj enemu receptu, sem se po preizkusu dimljenega tofuja premislila. Uff, zadevšna je slana, preslana. V dveh dneh, ko sem 'pospravila' vsega skupaj le 120 g dimljenega tofuja, sem pila kot žolna. In občutek, ko veš, da se ne moreš odžejati, je nadloga, ki je ne privoščim nobenemu. Okus je že fenomenalen, ampak posledice, ki sledijo, so podale sklep: nikoli več dimljenega tofuja!
In tako sem se sicer v 90% držala recepta. Skuhala sem lečo, uporabila čičeriko, ki sem jo pridno zavrtela v kavnem mlinčku, da sem dobila moko. Dodala začimbe, prepraženo čebulo, tamari omako, česen, prepasirano lečo, navadni na koščke zrezan tofu; in namesto, da bi oblikovala štruco, sem rajši napolnila modelčke, ki sem jih kupila v Mullerju. Zgolj zato, da je zadeva zgledala bolj atraktivna in praznično navdihnena.
Postregla sem s cvetačnim pirejem in brstičnim ohrovtom.
In tako, sem medtem, ko sem foto dokumentirala svojo praznično stvaritev, zaznala z levim ušesom, kako je mami kosilo poimenovala v pikantne ladjice. Jah, čez nekaj sekund, ko sem ime metala gor in dol po možgančkih, sem ga tudi velikodušno sprejela. Ni, kaj, tole letošnje božično kosilce bo ostalo še dolgo v spominu.
Čeprav je Matejin recept ustvarjen za 4 osebe, bi ga sama rajši podelila zgolj trem. Sicer je pa zelo odvisno, kaj imate za prilogo. Namreč dva od šestih čolničkov, sta ostala in tako čakata na večerjo, ko ju bom pohrustala skupaj s cvetačino juhico.
Kakšen pa je vaš današnji jedilnik?
Tole Matejino štruco sem tudi jaz lani naredila za novoletno večerjo, pa se mi je na koncu zdela zelo zelo suha. Okusna, ampak suha... dobra ideja glede modelčkov, bo treba sprobat! :)
OdgovoriIzbrišiZelo všečen blog, kar tako naprej :)
Najprej- najlepša hvala za spodbudne besede :)
OdgovoriIzbrišiSe moram kar strinjati s tvojim komentarjem- zadevšna pride iz pečice res kar za odtenek ali dva malce preveč drobljiva. Sploh če stoji še tja do naslednjega obroka.
Sem, če se še prav spomnim, lečo kuhala v več vode, kot je omenjeno v kuharici- torej razmerje 1:2, jaz pa 1:3 ali celo 1:4. Čičerikina moka kar fino popije vodo in se zna zgoditi, da jo je prej premalo kot preveč. Je pa bilo tako, da sem dvema ladjicama dodala tudi malo več vode in sta bili definitivno boljši. Samo take stvari vedno pozabim omeniti; se mi zdi, da sem dokaj nesorazmerna- nekje se preveč spuščam v podrobnosti, drugje pa čisto premalo.
Samo tudi nisem hotela kritizirati receptain kaj preveč popravljati avtorskega dela. Je le izdala kuharico :)
p.s. sem te že dodala na blog listo ;) Preberem te pa ob prvi priliki :)