Proseno-koruzni vaflji brez (koruznega) škroba

Nedolgo nazaj (nekaj mesecev, sem objavila svojo prvo po-iz-kušno vafljev). In čeprav nikoli nisem zares jedla belgijskih vafljev, sem bila nekoliko razočarana. Pa ne nad okusom, njihovo prikupnostjo ali pa priročnostjo, temveč nad samim pekačem. Pekel je neenakomerno, preveč agresivno, predvsem pa so se vaflji pritrdili na zgornjo plast pekača. Tako zelo nekul!!

Še enkrat znova sem dobila v poduk lekcijo, da je kakovostna oprema v kuhinji za bleščeče rezultate, nujno potrebna. Pa ne da bi bila pri nakupu gorenjsko razpoložena, problem je v vsej ponudbi naprav in proizvajalcev. Toliko podobnih produktov, da se kvaliteta in informacije o njej kaj hitro porazgubijo in vsi skupaj le še skomignejo z rameni, da razlik ni. Razlike pa vedno so!

In je padel ponoven nakup. V isti trgovini. In nakup je uspel! Pekač je fenomenalen, in ga toplo priporočam. Seveda priporočam po nakupu, da ga pustite doma prižganega na najvišji stopnji kar dvajset minut, da se fino razgreje, nato utopite plošče v kokosovi maščobi in zopet razgrejete kot le lahko. Šele nato se polotite peke prvih vafljev, ki pa jih seveda zavržete. Potlej pa se prava zabava šele začenja.

Še predno razkrijem sestavine današnjega recepta, naj opomnim, da informativni izračun o cenah sestavin, vedno kujem na podlagi trgovinskih sestavin. Kaj to pomeni? Seveda je logično, da je nakup pri kmetu najbolj super, ampak bodimo realni- večina se tega ne poslužuje. Gre za razne polemike, ki se razlikujejo od posameznika do posameznika, zato iščem v trgovinah vedno najboljše, tako kvalitetno kot cenovno gledano, zgolj iz enega samega razloga- da jasno in glasno damo svetu vedeti, da je veganstvo zelo u izi in otročje lahkotno :)

RECEPT za dva manjša vaflja:

40 gramov prosa zmletega v moko
40 gramov koruznega zdroba
mali ščepec pecilnega (lahko izpustite) ali pa sodo z baobabom
začimbe uravnavajte po okusu(moje:cimet, klinčki, kardamom, vanilija v prahu, lucuma v prahu)
1 dcl toplega napitka

Proso skupaj z zdrobom zmeltjemo v kavnem mlinčku. V posodi moko zmešamo s preostalimi suhimi sestavini. Premešamo. Medtem pogrejemo do toplega napitek. Vmešamo, premešamo. Pustimo stati vsaj deset minut pokrito, da se sestavine napnejo. Medtem razgrejemo pekač. Po potrebni premažemo s kančkom maščobe. Uporabimo čopič, ki ima vlakna iz naravnih materialov, v nasprotnem primeru se nam lahko ščetine požgejo (vem iz lastnih izkušenj).

Mešanica prosa in zdroba je nujna, če ne uživamo škrobov(rižev, tapiokin, koruzni, kuzu), predvsem pa izredno zdrava. Povrh vsega vaflji dobijo prikupno jajčno barvo. Nenazadnje pa je proso osnovno, prvotno žito, ki smo ga jedli na področju današnje Slovenije, še predno smo sploh vedeli, kaj pšenica je. Zato priporočam, da svoje omarice izpraznite vseh glutenskih žit in jih nadomestite z "našimi": proso, ajda, koruza. Sem ter tja pa za spremembo kakšna kvinoja, amarant,...

Vaflji so kompaktni, hrustljavi in so, ko jih ohladimo, prijetna popotnica v službo, šolo ali pa kot malica našim potepanjem. Namažimo jih s slanim ali sladkim namazom, okusni so tudi brez vsega, predvsem pa izredno nasitljivi.

Ponudite jih kot enega izmed obrokov sami sebi, partnerju in predvsem otrokom.

STROŠKOVNI IZRAČUN: 60 centov
KALORIČNI IZRAČUN: cca.350 kalorij

Naj vam teknejo :)

Ponarejena sirova torta

Veganska sirova oz. skutina torta, kot je bolj poznana v naših krajih, je bila na moji eksperimentalni listi že kar nekaj časa. Ko preletavam tuje veganske recepte, je sestavina, ki je pri nas ni moč dobiti, nekakšen veganski kremni sir. Vse lepo in prav, in čeprav sem včasih prav hrepenela po tem, da bi ga dobila v roke, so me informacije, da gre za izredno predelano živilo, ki ima le malo logike z zdravim prehranjevanjem, vse minilo.

Pa sem poskušala, in odnehala. In tuhtala. Veliko tuhtala. Preobračala sestavine v glavi, jih dopolnjevala, in vse je postalo še toliko težje, ko sem sladkor, gluten in margarino črtala iz svoje liste sestavin. Vse skupaj je nato malo zamrlo in odkrito rečeno potrebovala sem navdih. Morala sem stopiti korak nazaj v kuhinji, si oddahniti, in znižati pričakovanja, ki jih imam do sebe. Marsikdo verjetno misli, da mi vse uspeva kar tako po sreči, a veliko več je neuspehov v kuhinji kot pa bleščečih rezultatov. In včasih mi vse skupaj vzame voljo. Če ni volje, pa tudi novih receptov ni.

Naj povem, da je bil največji polom pri ustvarjanju sirove torte, uporaba svilnatega tofuja. Prvič in nikoli več. Seveda sem zmazek pojedla, a je imel grenak priokus razočaranja.

A neuspeh, je rodil uspeh. Življenje nam včasih daje lekcije nevedoč. Ko padeš, moraš vstati in poskusiti znova. In če ponovno padeš, moraš pasti bolje, saj tudi padci prinesejo izkušnje in s tem modrost.

Na omenjeni recept sem ponosna tako zelo, da niti besed ne najdem.

Prvič zato, ker sem ustvarila podlogo brez maščobe, z uporabo tako preprostih sestavin, da svojim prstom nisem morala verjeti.
Drugič pa zato, ker sem za filo uporabila preproste sestavine, in sladkobo ter rumenkasti(ala jajčni) izgled pridobila s svežim sadjem.

Omenjene sestavine lahko v količini varirajo, saj je odvisno, kakšne velikosti pekača uporabite ter sadja. Odvisno pa je tudi od preference ali imate rajši bolj debelo podlogo ali bolj tanko. Sama imam rajši tanjšo, saj uživam v fili :)

RECEPT ZA PONAREJENO VEGAnSKO SIROVO/SKUTNO TORTO (pekač cca 18 cm)

PODLOGA:
50 gramov prosa zmletega v moko
1-2 medjool datlja + malenkost napitka ali vode za lažje miksanje
1 zavitek vanili sladkorja
gramček vanilije
nekaj cimeta

Proso zmeljemo, vsešamo preostale suhe sestavine, zmiksamo datelj v pasto (lahko z napitkom lahko brez odvisno kakšen mikser uporabljate- jaz imam palični mešalnik in mi je po tem ko sem zmiskala dva datlja, še ostala pasta, uporabila sem jo le nekje polovico, zato pasto ešanici moke dodajamo po žličkah). Z nekaj malega paste najprej umešamo testo. Pasto dodajamo po potrebi. Pridobiti moramo kompaktno maso, spominjati mora na testo za piškote, skratka imeli boste občutek, da delate z krhkih testom.
V vnaprej namazan pekač s kokosovo mastjo, s prsti razporedimo testo po dnu pekača.
V neogreto pečičo postavimo pekač. Med tem časom pripravimo filo; če nam priprava vzame več časa, temperaturo pečice ugasnemo ko le-ta doseže nekje 130-150 stopinj, a še vedno pustimo prižgan ventilator.

KREMASTA FILA:
200 g tofuja
1 večja zrela banana
2 srednji mandarini
50 gramov prosene moke
1 zavitek vanili sladkorja
3/4 čajne žličke agarja v prahu

Vse sestavine razen tofuja in agarja, zmiksamo v gladko zmes. Dodamo moko in agar. Premešamo. Zmes ne sme biti tekoča, a malo kompaktna. Približno take gostote kot je za mafine.Iz pečice vzamemo pekač. Ponovno premažemo robove pekača z mastjo (uporabimo "čopič"). Napolnimo z maso, potolčemo pekač ob pult, da se enakomerno porazdeli masa. Pečemo v pečici na 180 stopinj toliko časa, da se zapeče. Ne držite me za besedo- nisem gledala na uro- ugibam, da sem pekla cca 20-30 minut.
Ohladite, in jo nato pustite počivati čez noč v hladilniku (ali vsaj od 8-12 ur)

OPOMBA: ne skrbite, če bo počivala čez noč, okus banane sploh ne bo zaznan.

STROŠKOVNI IZRAČUN:
- 2,5 evra za sestavine

KALORIČNI ZALOGAJ
iz omenjenega premera sem dobila nekje 6 enakih kosov; na enega 150 kalorij

Otoček sredi jezera

Ime res ne pove veliko, a naj zato slika sama zase simbolizira pomen :)

Otoček je bil sestavljen iz prosene polente.

Količino prosa kuhamo v razmerju 6:1 . Torej 6 delov vode proti 1 delu prosa. Da ponazorim: na 100g prosa potrebujemo 600 ml vode. Kuhamo dokler proso ne popije količine. Zmiksamo s paličnim mešalnikom in predenemo maso v poljubne pekače/modelčke. Sama sem jih še prej namazala s čisto malo kokosovega olja in posula s kokosovo moko. Pustimo, da se ohladi. Zmes se bo hitro strdila, kar bomo opazili, ko bo polenta začela "odstopati" od roba pekačev. Obrnemo na neko ravno ploskev in to je to. Voila!

Kapelico na otočku je predstavljala paradižnikova mezga. Doma narejena.

Najprej zmiksamo cele paradižnike s paličnim mešalnikom. Predenemo v ponev in kuhamo odkrito dokler tekočina ne izpari. Sama sem, da ni špricalo vse naokoli pokrila z rešetasto pokrovko. Proti koncu dodamo čepec origana in Voila!

Jezero pa so predstavljale bučke s fižolom v jogurtovi omaki.

Bučke narežemo, predenemo vponev (ne dodajamo nič olja) in pokrijemo. Dušimo, vmes nekajkrat premešamo. Bučke bodo oddale tekočino in se kuhale v lastnem soku. Proti koncu dodamo narezan že kuhan stročji fižol. Posujemo z začimbami: čili, ingver, kurkuma, garam masala, rožmarin, janež. Premešamo. Ugasnemo in šele nato umešamo vsaj dve žlici rastlinskega jogurta, s katerim nadomestimo rastlinkso smetano (uporabila sem Sojade).

Tako. Preprosto kot se le da. Hitro kosilo brez kompliciranja in uporabe kakršnihkoli olj, soli, smetan ipd.

Prsti so bili oblizani :)

N.A!pad na bonbone!

Slučajno švigam med policami Mullerja, ko opazim s kančkom očesa, na oko izredno vabljive male paketke. Poslikani so z malinami, borovnicami, jagodami, in kar nekako kličejo na sebe- smo nekaj novega!

30 gramski paketki, srčkani, priročni, na prvi strani piše 100% sadje, obrnem in začnem brati. Sestavine niso slabe. Gre za zgoščene sokove in sadne kaše, pektin in vlaknine. Bonboni, ki dejansko niso škodljivi? Bonboni, ki grejo v korak s filozofijo 80-10-10? Vsebujejo na 100 gramov manj kot gram maščobe, okoli grama beljakovin, nič dodane soli in kar 6 gramov vlaknin!

Seveda kaj pa niso? Niso bio, in so dragi.

Za 30 gramski paketek bo treba odšteti 1.75... Ja, grozno!

Ko sem jih odprla, so me presenetili mali kvadratki. Potiho sem pričakovala obliko malin oz. sadežev. Sama sem si kriva, kaj pa ne pogledam embalaže najprej :)

So..hm.. kot koščki nebes. Seveda sladki, ampak prijetno se čuti okus maline. Pride jih za eno pest; pojedla pa sem jih samo par in jih priročno zaprla nazaj. Odkar sem na 80-10-10 ni več tiste hude želje, da bi zbasala vase celo vrečko tega ali onega. Preprosto ne rabim.

En paketek nas oskrbi s 100 kalorijami. Je kar soliden (a ne najboljši) nadomestek, če želimo nekaj sladkega, pa nočemo spet jesti sadja, a vseeno nekaj takega, s čimer si ne škodujemo, in lahko uživamo brez krivde, ker si privoščimo sladkarijo. Jaaaa :)

N.A! stoji za Nature Addicts, proizvajalci so kakopak Nemci.

N.A! dvomim, da še kdaj kupim zase, bom pa kupovala za svojega nečakca, sem ter tja kdaj. Namreč nisem ena izmed tistih tet, ki ljubezen širijo s sladkorjem, vendar za svojega poskrbim kot najbolje znam. Pri meni junk fooda in podobnih ne bo videl, a nikakor ne bo trpel na račun okusa, in ne bo prikrajšan za nič v primerjavi z vrstniki. Zato tudi take proizvode podpiram. saj vemo, kakšni so otroci, ne. Kar ima nekdo nekaj, želijo tudi sami. In če lahko nadomestim tiste bonbone s temi, je korak k boljšemu.

Seveda se dobijo tudi cenejši nadomestki. Prav tako okusni. Kot npr. tale energijska ploščica, ki je bila udeležena v prejšnji nagradni igrici. Je bio, je nekoliko cenješa, je iz DM-a.

EDINSTVENI AGAR puding

V prejšnji objavi sem predstavila puding na osnovi kokosovega mleka.
Sestavini, ki sta me motili sta bili škrob in sladkor. V tej civilizaciji smo ljudje tako zelo ozkogledni (se dogaja tudi meni), da si določenih receptov ne znamo predstavljati prav nič drugače.

Nekoč so puding kuhali na osnovi jajca, danes prav vsak misli, da brez koruznega škroba ni pudinga.

A Vega ne bi bila Vega, če ne bi storila koraka dalje. Drznosti ji ne manjka ;)

Puding, za katerega bom predstavila recept je brez:
*škroba
*sladkorja, sladil ipd. substanc
*soje
*glutena

Tako zelo je dober, da bi bilo greh, če mu ne bi dali možnosti! Verjetno eden izmed mojih najbolj slastnih stvaritev in mislim, da je predvsem tu pomembno dodati, da je vse objavljeno na tem blogu moja last. Lahko me citirate, lahko limate povezave do receptov, ne dovolim pa njihove kraje in lastitve. Nenazadnje je njihovo deljenje z vami, moja strast, s katero bi lahko že zdavnej služila denarce z najrazličnejšimi delavnicami, ipd.

Skratka, da se ne oddaljim od teme.

Najprej osnovni recept, ki mu bodo na koncu sledile opombe:

250 ml kokosovega mleka( tekoče oblike), ki mi je ostalo od včerajšnje peke
1 žlička agarja
malo vode v katerem raztopimo agar
srednja zrela, zrela, ekstra zrela banana
vanilija v prahu
žlička kakava v prahu

Agar raztopimo v nekaj malega vode, toliko, da je mešanje enostavno. Prelijemo v visoko posodo, dodamo kokosovo mleko, vanilijo, kakav in zmiksamo s paličnim mešalnikom.
Predenemo na štedilnik v lonec in na majhnem ognju mešamo nekaj minut(cca 3-5)
Ponovno vzamemo visoko posodo, vanjo damo olupljeno banano, prelijemo s maso pudinga in ponovno zmiksamo s paličnim mešalnikom. Ponovno prelijemo v lonec in pustimo shladiti na sobni temperaturi. Ko se naredi gosta zmes- torej puding,  damo lonec v hladilnik. Pustimo uro, dve. Ko želimo postreči ali pa si privoščiti sladico, ponovno(tokrat kar v loncu) premešamo s paličnim mešalnikom, da dobimo gladko zmes.

Kot opombi naj navedem:
Kokosovo mleko lahko zamenjate s katerimkoli žitnim ali oreščkastim napitkom. Morda bi delovalo tudi z vodo. A, če vaš napitek ni sladek (govorimo o naravno sladkih in ne dodanih sladkorjih), potem morda pride v poštev večja banana in kakšen datelj.

Če spustite kakav, dobite svetlo zmes; s katero lahko ustvarite dvojni imidž pudinga. Temno-svetli :)

Sama pudinga nisem postregla kot pudinga, ampak sem naredila ala tiramisu zadevšo, ki sem jo sprva mislila narediti iz lastnih piškotov, a jih včeraj žal nisem uspela narediti za tiste, ki se izogibajo glutenu, a želijo sladico- kupila sem zato brezglutenski veganski brezglutenski prepečenec(kot opombo naj navedem, da se izogibajte Sparovega Free from prepečenca, ki vsebuje piščančje beljakovine ?!?), ki sem ga omehčala v vroči kavi (naslednjič bom to nadomestila z riževim napitkom) Ker je takšen prepečenec izredno obstojen, sem ga še malo zdrobila v posebnem kozarčku s temle:

Kokosov puding s podloženim rižkom

Včasih ljudje iz najrazličnejših razlogov shujšajo.
In včasih je za nekoga, ki shujša par kilogramov,  to že več kot preveč, sploh če je že tako zelo slabe konstrukcije.
K shujšanju pripomorejo predvsem hude bolezni, stres, tudi psihološke bolezni, ki se manifestirajo v obliki anoreksije in še je tega.
Včasih je dovolj, da nekomu nakažemo, da je shujšal, in že bo pojedel kaj več. Včasih pa ljudje nimajo niti apetita, niti želje po hrani, ali pa so z izredno malim volumnom hrane, siti.

In zato je še kako potrebno, da ljudje okoli njih poskrbijo za slastne jedi, ki pa so tudi prikrito kalorične.

Zato danes tisti, ki ne prenesete maščob v hrani, glejte stran. Namreč recept ne temelji na filozofiji 80-10-10, a temelji na filozofiji- premalo hranilnih snovi škodi. In če se nekdo tega ne zaveda, a nujno rabi kilogramček več, saj drugače ohlapne roke kmalu postanejo zgolj koža in kost, je pač treba povedati bele laži in jih oskrbeti z makroelementom, ki vsebuje največ kalorij na en gram in to so maščobe.

Seveda ni vsaka maščoba dobra maščoba. In zrediti se s slabo maščobo hitro? Bolje, da je ta proces postopen, in da vsebuje kar se da največ kvalitetnih sestavin. Torej smokiji, čipsi ipd. odpadejo.

Recept je sila preprost. Hitro narejen in okusen.

Skuhamo rižek- katerikoli. Oz. če nam ostane od kosila še toliko bolje, ga lahko preprosto takoj uporabimo.
Nato pa na kokosovem mleku, ki mu lahko dodamo še malo drugega napitka, skuhamo puding. Sama vsebino škroba zmanjšam za nekje polovico, dodam zgolj žlico do dve mascavo sladkorja, še raje datljevo pasto ali pa kupljen datljev sirup, in še predno dodam škrob k tekočini, raztopim dve vrstici temne čokolade. Zgolj za dodatni kalorijski zalogaj.

Seveda se puding ne bo zgostil tako kot ponavadi zaradi zmanjšane vsebnosti škroba, ampak če bo sladica stala v hladilniku čez noč, bo puding postal puding :)

V prozorne kozarce namečemo riž-ja, namečemo. Nič ga ne poravnamo z žlico in podobo. Kot pade, pade. Zakaj? V naprotnem primeru se bo preveč zbil skupaj. Naložimo riža v kozarčke po lastnem okusu. Lahko več, lahko manj.

Prelijemo s kokosovim pudingom, okrasimo poljubno in zdaj lahko pojemo malce bolj tekočo a toplo različico kakšno uro za tem, lahko pa se posladkamo šele, ko se puding strdi. Lahko pa preprosto vmešamo več škroba in čakanje odložimo :)

Kruhek 2v1: brez glutena, brez škroba!?!

Brezglutenskega kruha dan danes ni več težko dobiti. Zaviješ v prvo večjo trgovino, in tam sedi med poličkami. Njegova kvaliteta je za marsikoga lahko vprašljiva. Saj ima zelo dolgo življenjsko dobo, ob tem pa je največkrat prepoln škroba in nepolnovrednih mok.
Če nima škroba, je "moker".
Če nima škroba je trd, je izredno neobstojen-drobljiv.
Če je, karkoli pač je, je drag.

In čeprav nimam intolerance na gluten, me takšna dejstva motijo. Mešanice za brezglutenski kruh so, po mojem mnenju, nezdrave. Ste namreč vedeli, da lahko ob veliki količini zmešanega škroba in vode v npr. bazenu, hodite po taki zmesi? No, če niste , je temu še kako res! In potem se  vprašam, le kam se kaj takega nalaga v naša telesa. Nič kaj dobra novica, ne.

Pa poglejmo v sestavine mojega izvirnega recepta:

150 gramov natehtanega prosa pred mletjem
50 gramov natehtane ajde pred mletjem
100 (kupljene) riževe moke
1 solidna žlica kokosove moke
1 zavitek pecilnega praška
1 čajna žlička agarja
2 žlici Baobaba
165 ml kokosovega mleka (20g maščob/100g)
1 Redwood navadni jogurt
izredno malo vode (!)

Najprej slike nekaterih omenjenih sestavin:

Najprej namešamo skupaj vse suhe sestavine. Dolijemo kokosovo mleko, ki mora bit sobne temperature, saj se drugače delež maščobe strdi, kar pa ne pride v poštev; dodamo še Redwoodov jogurt. Lonček samo malo oplaknemo z vodo, kar dodamo masi. Naj bo res malo vode, saj velja nekako razmerje- približno enaka količina mokrih sestavin v razmerju z moko.
Zmešamo z elektičnim strojčkom in uporabimo metlice.
Masa mora biti mokra, gosta, lepljiva, spominjati mora malo na kvašeno testo.
Predenemo v večji pekač z žlico ali pa spečemo v modelih za mafinčke.
V neogreti pečici pečemo 25-30 minut. Sprva naj bo temperatura na 200 stopinj, nato ko doseže nekje 150 stopinj, zmanjšamo na 180 stopinj. Če se nam začne vmes preveč prijemati, zmanjšamo na 150 stopinj.
Če je pečeno, lahko preverimo z zobotrebem. Če pride kar se da toliko suh; malo se lahko nanj sprime, saj popolnoma suho ne bo.

Kruhki(ki jih tako imenujem zgolj zaradi velikosti) niso sladki, a malo spominjajo po sladkobi, kar najbrž pripomore kokosova voda in jogurt. Okus ni nikakor vsiljiv, a če vas bo motilo, zamenjajte s sojinim jogurtom.
Za sladko različico kot pecivo pa enostavno vmešajte sadje in kakšno zmečkano zrelo banano.
Čeprav so se vsi preizkuševalci strinjali, da so kruhki sami po sebi tako zelo dobri, da jih je škoda sploh s čim namazati, ali pa dopolnjevati.
Kruhki so rahli, se ne drobijo, ravno prav suhi in okusni. Z naslednjim dnem ohranjajo vse omenjene lastnosti in so za nekatere še celo boljši.

Zakaj določene sestavine?

Ker ni škroba med sestavinami, je kokosovo mleko z visokim deležem maščob nujno potrebno za polnost.

 Jogurt je nujno potreben za rahlost in daje dodatno, zaželjeno vlažnost.

Baobab daje kruhku daljšo svežino in deluje kot naravni konzervans.

Agar pomaga držati obliko, strukturo, in preprečuje preveliko drobljivost.

Kokosova moka pa z visoko vrednostjo vlaknin pomaga k vezavi vseh sestavin.

Podatki o hranilni vrednosti:

Spekla sem 12 kruhkovih mafinov, kar nanese na enega:

cca 120 kalorij

od tega cca 3.4 gramov maščob

in cca 3 grame vlaknin

+ brez dodanega sladkorja, brez soli

A naj vam bo v vednost sledeče:

gre za polnovredne mafine in polnovredne sestavine, ki jih naše telo zazna veliko drugače in jih izkoristi v vsej njihovi polnosti. Zatorej si jih privoščite mirne vesti.

Bananin sladoled

Čeprav se mi včasih zdi, da ga poznajo že prav vsi, še vedno nekateri sprašujejo po zdravi alternativi sladoledu. Seveda lahko posežete po manj kaloričnih riževih ali sojinih, a če želite sebi in sploh svojim malčkom najboljše, potem je sladoled iz banane edini pravi odgovor.

Kaj boljšega kot popolni sladoled iz celih, nepredelanih sestavin? Gre za sadje, in samo sadje. Ne dodajamo nobenega sladkorja ali sladil ampak le zelo zrele banane, ki so že kar solidno zaznamovane s pikcami in rumenim olupkom.

banani na sliki sta primerni zrelosti:

Takšne banane olupimo, narežemo na kolobarčke in zamrznemo v plastične lončke, ki jih pokrijemo s pokrovčkom ali pa delom plastične vrečke za zamrzovanje.
Najboljše kar je, je to, da so lahko v zamrzovalniku tudi teden do dva. Ko jih potrebujemo, vzamemo lonček iz zamrzovalnika, pustimo na sobni temperaturi kakšnih pet minut nato pa zmiksamo s paličnim mešalnikom. Lahko imamo zgolj bananih sladoled, lahko pa dodamo še drugo zamrznjeno sadje ali pa malo svežega sadja medtem ko miksamo.
Tako lahko ustvarimo jagodni, češnjev, borovničev sladoled, če pa dodamo (presni) kakav pa dobimo še čokoladnega.

Za preliv pa zmiksamo sveže sadje npr. borovnice  in polijemo po sladoledu.

Za eno porcijo zadostuje ena velika zamrznjena banana ali dve manjši.

Veganske Nutelle

Upam, da vsi razumemo sledeče:
če je nekaj vegansko, še ni avtomatsko bolj zdravo.

Zatorej vsak veganski izdelek najprej vzamite v zakup, preglejte sestavine, razmislite, kaj te sestavine dejansko pomenijo, kako jih telo sprejme in dešifrira, in šele nato veste, kaj dejansko je v vaši nakupovalni košarici.

Nekoč sem na nekem predavanju slišala, da je vsaka hrana tujek za telo. Od nas pa je odvisno, kako uničujoč tujek vnašamo, in s čim obnavljamo naš sistem.

Seveda na tržišču obstajajo razno razni namazi. Poznamo presne čokoladne slajene z agavo, poznamo 100% oreščkate, poznamo pa tudi tiste res sladkorašne, katerih prva sestavina je sladkor, druga pa olja. Nekaj kakava, kakšnih 13% lešnikov, in hop nalepijo še bio oznako pa nam oropajo denarnico v momentu.

Če me vprašate, kateri so najboljši, boste dobili odgovor, ki vam ne bo všeč. Ker sem zagovornica prehranjevanja z nizko vrednostjo maščob v prehrani, takšnim namazom ne delim hvale oz. jih ne priporočam za vsakdanjo uporabo. Maščobni namazi pa čeprav presni, za nas niso potrebni. Glavni gradniki so ogljikovi hidrati. Čim bolj preprosti, toliko boljši. Če jeste sadje in zelenjavo dobite tudi dovolj maščob in beljakovin. Preprosto, kot se sliši, tudi dejansko je.

In ker pišem recepte vedno z zamudo (beri: nikoli ne napišem na blog takoj ko nekaj skuham, ampak tedne ali mesece za tem), bodo sledeče objave tudi takšne. Namreč ta vikend sem zaključila s presnim prehranjevanjem po teoriji 80-10.10 dr. Grahama in jutri se vračam ponovno na to pot. Kuhana hrana me preprosto ne mika več. S tem ko sem jedla zgolj sadje in zelenjavo in pila veliko kokosove vode, sem se očitno tako dobro počutila, da telo hudo pogreša tako prehranjevanje. Želja po kuhanju še vedno ostaja, a želja po uživanju kuhane hrane je tokrat začuda zamrla, kar si nisem nikoli mislila, da se bo zgodilo. Kuhala bom še vedno, a se bom tokrat morala zanašati na mojo edino poskuševalko, ki bo morala tokrat malce bolj opredeliti okuse hrane drugače boste nastradali tisti, ki se boste receptov držali :) hehe malce se hecam, ne boste preveč hudo trpeli.

Skratka če se vrnem nazaj k namazom. Danes bom primerjala dva. Alnaturinega in Valsoinega.

Ko se odločate za določen artikel, kaj je za vas najpomembneje?
No, zame je pomemben delež vlaknin, vsebnost sladkorjev, maščob in soli. Ter seveda razni dodatki in bio pridelava. Če se usmerim ostro v dva prej omenjena izdelka, potem izberem Valsoinega. Zakaj?
Čeprav ni biološki, vsebuje sojo, ima pa veliko vrednost vlaknin.
Na drugi strani pa Alnaturin nima nič vlaknin, je biološki, ne vsebuje sojo, ima nehidrogenirane maščobe.

Če primerjam okuse in mazljivost, ponovno zmaga Valsoin. Po okusu je identičen originalni Nutelli, prav tako pa tudi po vrednosti kalorij iz sladkorja in maščob, v čemer mu je enak tudi Alnaturin.

Seveda boste rekli, da tista maščoba v Nutelli in Alnaturi ni enaka, da je nekje boljša, drugje slabša, ampak čeprav so med izdelkoma razlike, so le te minimalne. Maščobe so maščobe. V osnovi. Na daljši rok znajo biti posledice enake. Morda za odtenek nekje slabše. A vrednost sladkorja tudi ni zamerljiv podatek. Sladkor je hudiček. Srka kalcij, uničuje ph telesa, iz našega telesa jemlje pomembne minerale in vitaminčke,da se lahko presnovi, obremenjuje slinavko in še bi se našlo.

Vsak naj si izoblikuje svoje mnenje, a če že morate posegati po namazih, izberite takšne, ki vsebujejo čim manj sestavin, in naj bodo te kvalitetne. Če izbirate med omenjenima, pa moje mnenje že poznate.

Še cena? Alnaturin vas pride nekaj čez 3, Valsoin (Mercator) 2,22 evra.

In še moj recept za DOMAČI NAMAZ:

pest lešnikov

presni kakav

vanilija v prahu

rižev/ovseni napitek

nekaj kokosove maščobe

sladkor po želji- najboljša izbira zmiksani datlji z vodo, kokosov sladkor, javorjev, yacon sirup

Pest lešnikov zadostuje za kar kakšne tri kose kruha. Gre za hiter in svež namaz, ki nam vzame res malo časo za pripravo. Lešnike zmiksamo, dodamo vanilijo, kakav, počasi dodajo po žličkah napitek in sladkor, in ko dobimo željeno gostoto, dodamo malo kokosove masti, nato pa hop v hladilnik za kakšni dve uri. Če smo dodali preveč masti, bo namaz trši, a se bo že nekaj minut na sobni temperaturi spremenil v bolj mazljivega.

Če pa želimo nek namaz hitro, takšnega, ki ga na kruh moramo namazati čez pet minut, potem je postopek isti, le da ne dodajamo kokosove maščobe in izpustimo sladkor, ki ga nadomestimo s stečkano banano. Jummy in takoj v tummy ;)

p.s. pa samo še slikca memi najljubšega kupljenega namaza (pa čeprav vsebuje meni ne ravno ljube mandlje) ki ni niti približno najboljša izbira, pa dobro:

Riževi vaflji s čokolado

Rižev vaflji, riževi oblati, rižev stiropor,... veliko je sopomenk, nekatere neupravičene (npr. stiropor), a takšni vaflji, pa ne le riževi, tudi pirini, kamutovi, proseni, mešani, so kar popularni.

Obstajajo pa pravila, ki bi se jih morali čim bolj držati:
1. kupuj takšne, ki niso soljeni
2. kupuj polnovredne
3. kupuj biološko pridelane

1. Zakaj nesoljene?
Soli zaužijemo dovolj. Če si privoščite vsaj en kupljen, že pripravljen obrok na dan (pa naj bo to samo štručka ali sendvič), potem ste preskrbljeni s soljo za cel dan.

2. Zakaj polnovredno?
Berite sestavine. Če ne piše dobesedno polnovredno, roke stran.

3. Zakaj biološko?
Vsi vemo, da je to bolj prijazno do nas, do narave, skratka združimo plus s plusom. Poleg tega pa so cenovno skoraj na istem nivoju.

In iz takih "dolgočasnih" vafljov lahko ena, dva, tri naredimo okusen prigrizek in s tem popestrimo našo mizo pri obiskih, ponudimo otrokom bolj zdrav posladek ali pa razvajamo zgolj sami sebe.
Namreč kupljeni čokoladni vaflji so dragi, največkrat obliti s kar solidno količino čokolade ki pa jo pri doma narejenih lahko uravnavamo po lastnih željah in okusu.

Potrebujete riževe vaflje

moji so mini

 

Izberete poljubno čokolado



Čokolado raztopite nad vodno kopeljo in premažete vaflje s čopičem

Z eno vrstico čokolade (štrirje koščki) sem počokoladila 21 vafljev :)

Zeleno, ki te ljubim, zeleno

 Mesec junij je za nekatere prinesel tudi, neuradno, poletje. Temperature so kar solidne, dnevi dolgi, ljudje pa že sproščeno hodijo naokoli v lahkih oblačilih.

 Še malo pa nas bodo začeli zopet opozarjati pred nevarnostjo sonca. Če ste taki kot jaz, potem se soncu nastavljate že od februarja, in ste v kratkih rokavih in hlačah že utrdili svojo kožo. Namreč najbolj nevarno je direktna izpostavjenost. Če pa se koža počasi utrjuje skozi določen čas, če preživite veliko zunaj, potem ne boste imeli težav z nevarnostjo sonca. Seveda še vedno velja, da se v sredini dneva zadržujete v zaprtih prostorih, ob morju pa le uporabite zaščitno kremo, vsaj prvih nekaj dni in nikar ne poležavajte, ampak se gibajte.

 Ker verjamem, da zaščitne kreme niso koristne našemu največjemu organu-koži, se jim izogibam v velikem loku. Uporabljam jih le, če preživim cel dan na kolesu ali pa sem na morju. Svojo kožo zaščitim s kremo iz kakavovega masla in eteričnih olj, in kot že omenjeno počasi pripravjam kožo na poletne dni. Še bolj pa se zavedam, da bo koža najmanj poškodovana, če bodo ceice dobile veliko klorofila in antioksidantov.

 V zadnjem času so izredno popularni smoothie-ji, ki pa največkrat žal vsebujejo le zmiksano sadje. Zame je smisel smoothieja predvsem da pridobim v svoje telo zelenjavo, ki mi v surovem stanju morda ni ravno najbolj všeč, a s sadjem vseeno zakrijem neprijetni okus in še vedno uživam v sladkobi.

In zato vas pozivam, da svojemu sadnemu smutiju dodate še kakšno solatko ali drugo listnato zelenjavo. Ni pomembno, kako zelo zeleno je, čeprav bolj kot je temno zelena barva boljše je, pomembno je, da povečate vnos listnate, surove(!) zelenjave.

 Razmerje si določite sami. Za začetek dodajajte minimalne količine, in izboljšujte, če je potrebno. Določite si neko količino, pri kateri se vam smuti še vedno zdi dober, postopoma boste ugotovili, da lahko preživite takšni zeleni smuti z minimalno količino sadja. Sadje izberite sami. Sladkati vam ni potrebno, če dodate ananas ali pa zelo zrelo banano, poljubno tudi datlje.

 Moj trenutni smuti sestoji zgolj iz treh sestavin:

1 banana

voda

veliko zelene solate

Sem lastnica čisto običajnega blenderja, kupljenega v Big Bangu, s 1.75 litrsko posodo.

Najprej v blender nalijem kakšne dva deci ali malo več vode, vržem notri kakšna dva velika lista solate in banano. Zmiksam in nato dodajam še vsaj trikrat toliko solate. Na koncu se mi izide približno liter zelenega napitka, ki ga, če imam zrele jagode, obogatim še s pestjo teh, in napitekje pripravljen.

S tem zaključim enega od dveh obrokov zelenjave dnevno. Namreč solidno porcijo dobim še s kosilom ali zgodnjo večerjo.