Proseno-koruzni vaflji brez (koruznega) škroba

Nedolgo nazaj (nekaj mesecev, sem objavila svojo prvo po-iz-kušno vafljev). In čeprav nikoli nisem zares jedla belgijskih vafljev, sem bila nekoliko razočarana. Pa ne nad okusom, njihovo prikupnostjo ali pa priročnostjo, temveč nad samim pekačem. Pekel je neenakomerno, preveč agresivno, predvsem pa so se vaflji pritrdili na zgornjo plast pekača. Tako zelo nekul!!

Še enkrat znova sem dobila v poduk lekcijo, da je kakovostna oprema v kuhinji za bleščeče rezultate, nujno potrebna. Pa ne da bi bila pri nakupu gorenjsko razpoložena, problem je v vsej ponudbi naprav in proizvajalcev. Toliko podobnih produktov, da se kvaliteta in informacije o njej kaj hitro porazgubijo in vsi skupaj le še skomignejo z rameni, da razlik ni. Razlike pa vedno so!

In je padel ponoven nakup. V isti trgovini. In nakup je uspel! Pekač je fenomenalen, in ga toplo priporočam. Seveda priporočam po nakupu, da ga pustite doma prižganega na najvišji stopnji kar dvajset minut, da se fino razgreje, nato utopite plošče v kokosovi maščobi in zopet razgrejete kot le lahko. Šele nato se polotite peke prvih vafljev, ki pa jih seveda zavržete. Potlej pa se prava zabava šele začenja.

Še predno razkrijem sestavine današnjega recepta, naj opomnim, da informativni izračun o cenah sestavin, vedno kujem na podlagi trgovinskih sestavin. Kaj to pomeni? Seveda je logično, da je nakup pri kmetu najbolj super, ampak bodimo realni- večina se tega ne poslužuje. Gre za razne polemike, ki se razlikujejo od posameznika do posameznika, zato iščem v trgovinah vedno najboljše, tako kvalitetno kot cenovno gledano, zgolj iz enega samega razloga- da jasno in glasno damo svetu vedeti, da je veganstvo zelo u izi in otročje lahkotno :)

RECEPT za dva manjša vaflja:

40 gramov prosa zmletega v moko
40 gramov koruznega zdroba
mali ščepec pecilnega (lahko izpustite) ali pa sodo z baobabom
začimbe uravnavajte po okusu(moje:cimet, klinčki, kardamom, vanilija v prahu, lucuma v prahu)
1 dcl toplega napitka

Proso skupaj z zdrobom zmeltjemo v kavnem mlinčku. V posodi moko zmešamo s preostalimi suhimi sestavini. Premešamo. Medtem pogrejemo do toplega napitek. Vmešamo, premešamo. Pustimo stati vsaj deset minut pokrito, da se sestavine napnejo. Medtem razgrejemo pekač. Po potrebni premažemo s kančkom maščobe. Uporabimo čopič, ki ima vlakna iz naravnih materialov, v nasprotnem primeru se nam lahko ščetine požgejo (vem iz lastnih izkušenj).

Mešanica prosa in zdroba je nujna, če ne uživamo škrobov(rižev, tapiokin, koruzni, kuzu), predvsem pa izredno zdrava. Povrh vsega vaflji dobijo prikupno jajčno barvo. Nenazadnje pa je proso osnovno, prvotno žito, ki smo ga jedli na področju današnje Slovenije, še predno smo sploh vedeli, kaj pšenica je. Zato priporočam, da svoje omarice izpraznite vseh glutenskih žit in jih nadomestite z "našimi": proso, ajda, koruza. Sem ter tja pa za spremembo kakšna kvinoja, amarant,...

Vaflji so kompaktni, hrustljavi in so, ko jih ohladimo, prijetna popotnica v službo, šolo ali pa kot malica našim potepanjem. Namažimo jih s slanim ali sladkim namazom, okusni so tudi brez vsega, predvsem pa izredno nasitljivi.

Ponudite jih kot enega izmed obrokov sami sebi, partnerju in predvsem otrokom.

STROŠKOVNI IZRAČUN: 60 centov
KALORIČNI IZRAČUN: cca.350 kalorij

Naj vam teknejo :)

SFEJKANI ČOKOLINO, ČOKOLEŠNIK

Če ste ena izmed neštetih generacij, katere si zajtrk ali večerje brez kosa kruha z nutello oz. skledico čokolešnika prelitega s toplim mlekom, ni znala predstavljati prav nič drugače, potem vas bodo naslednje vrstice zanimale.

A še predno preidem na recept, naj delim naslednje:

Pred leti (beri vsaj šest let) sem bolj malo dala (oz. nič) poudarka na hrano. Dejstvo, da sem meso vedno raje zamenjala s sirom, je bilo samoumevno. V restavraciji sem se mastila s pohanim sirom, gobicami, štruklji in podobno. Zajtrk mi je predstavljala največkrat skodelica toplega mleka, malica je bila kakšna sladkarija združena s sirovim sendvičom, vmes kavice, večerja je bila miks tega in onega. Daleč najbolj uravnotežen obrok dneva je bilo kosilo, ki mi ga je na mizo dan za dnem postavljala mami .

Potem pa, mi sploh ni jasno kako in zakaj, sem začela dajati poudarek na vlaknine in zmanjšanje zaužitega sladkorja. Učila sem se koliko vlaknin ima določeno živilo, brati sestavine in iskala sladkor. In ker je bila moja popoldanska malica velikokrat(ali pa večerja) krožnik čokoladnih kroglic, drugih kosmičev ali pa čokolešnik, sem na policah trgovin zasledila čokolešnik(ali je bil čokolino ?.. skratka), z dodanimi vlakninami in manj sladkorja. Čeprav je še vedno vseboval dosti sladkorja, je bil okus porazen.

Kaj želim povedati? Ni vse kar je oglaševano kot zdravo, tudi dobro. Pa naj bo to gledano zgolj okusno ali pa dejansko blagodejno za organizem.

Moj najbolj preprost za sfejkan čoko-in-nekaj- je zmleta (brezglutenska) moka (riž, proso), zalita z rastlinskim napitkom v razmerju 1:3 ali 1:4 (v prid napitku). Nato pa pogrejem na štedilniku vse dokler se ne pogosti do želene gostote. Dodate zaćimbe, kakav, zmlete oreščke.

Če pa želite malce drugačno varianto in imate radi kosmiče in vam ni problem odšteti nekaj več denarja (glej sliko sestavin spodaj):

proseni kosmiči


riževi kosmiči


začimbe: cimet, klinčki, vanilija


(presni) kakav v prahu


rastlinski napitek po želji


zrela banana

Želeno količino kosmičem zmešam med seboj v razmerju 50:50, primešam začimbe, kakav, zalijem z vsaj trikrat do štirikrat več napitka, npr. 100gramov z 400 ml(ponavadi nadomestim tretjino napitka z vodo). Pogrejem na štedilniku pri nizki temperaturi dokler se ne zgosti. Lonec imam med tem časom pokrit. Sem ter tja malo premešam.

Med tem v krožniku stečkam banano, ki bo služila kot sladilo. Primešam toplo »kašico«. Zelo dobro se poda po vrhu še kakšna žlica ali dve rastlinskega jogurta.

Ponarejena sirova torta

Veganska sirova oz. skutina torta, kot je bolj poznana v naših krajih, je bila na moji eksperimentalni listi že kar nekaj časa. Ko preletavam tuje veganske recepte, je sestavina, ki je pri nas ni moč dobiti, nekakšen veganski kremni sir. Vse lepo in prav, in čeprav sem včasih prav hrepenela po tem, da bi ga dobila v roke, so me informacije, da gre za izredno predelano živilo, ki ima le malo logike z zdravim prehranjevanjem, vse minilo.

Pa sem poskušala, in odnehala. In tuhtala. Veliko tuhtala. Preobračala sestavine v glavi, jih dopolnjevala, in vse je postalo še toliko težje, ko sem sladkor, gluten in margarino črtala iz svoje liste sestavin. Vse skupaj je nato malo zamrlo in odkrito rečeno potrebovala sem navdih. Morala sem stopiti korak nazaj v kuhinji, si oddahniti, in znižati pričakovanja, ki jih imam do sebe. Marsikdo verjetno misli, da mi vse uspeva kar tako po sreči, a veliko več je neuspehov v kuhinji kot pa bleščečih rezultatov. In včasih mi vse skupaj vzame voljo. Če ni volje, pa tudi novih receptov ni.

Naj povem, da je bil največji polom pri ustvarjanju sirove torte, uporaba svilnatega tofuja. Prvič in nikoli več. Seveda sem zmazek pojedla, a je imel grenak priokus razočaranja.

A neuspeh, je rodil uspeh. Življenje nam včasih daje lekcije nevedoč. Ko padeš, moraš vstati in poskusiti znova. In če ponovno padeš, moraš pasti bolje, saj tudi padci prinesejo izkušnje in s tem modrost.

Na omenjeni recept sem ponosna tako zelo, da niti besed ne najdem.

Prvič zato, ker sem ustvarila podlogo brez maščobe, z uporabo tako preprostih sestavin, da svojim prstom nisem morala verjeti.
Drugič pa zato, ker sem za filo uporabila preproste sestavine, in sladkobo ter rumenkasti(ala jajčni) izgled pridobila s svežim sadjem.

Omenjene sestavine lahko v količini varirajo, saj je odvisno, kakšne velikosti pekača uporabite ter sadja. Odvisno pa je tudi od preference ali imate rajši bolj debelo podlogo ali bolj tanko. Sama imam rajši tanjšo, saj uživam v fili :)

RECEPT ZA PONAREJENO VEGAnSKO SIROVO/SKUTNO TORTO (pekač cca 18 cm)

PODLOGA:
50 gramov prosa zmletega v moko
1-2 medjool datlja + malenkost napitka ali vode za lažje miksanje
1 zavitek vanili sladkorja
gramček vanilije
nekaj cimeta

Proso zmeljemo, vsešamo preostale suhe sestavine, zmiksamo datelj v pasto (lahko z napitkom lahko brez odvisno kakšen mikser uporabljate- jaz imam palični mešalnik in mi je po tem ko sem zmiskala dva datlja, še ostala pasta, uporabila sem jo le nekje polovico, zato pasto ešanici moke dodajamo po žličkah). Z nekaj malega paste najprej umešamo testo. Pasto dodajamo po potrebi. Pridobiti moramo kompaktno maso, spominjati mora na testo za piškote, skratka imeli boste občutek, da delate z krhkih testom.
V vnaprej namazan pekač s kokosovo mastjo, s prsti razporedimo testo po dnu pekača.
V neogreto pečičo postavimo pekač. Med tem časom pripravimo filo; če nam priprava vzame več časa, temperaturo pečice ugasnemo ko le-ta doseže nekje 130-150 stopinj, a še vedno pustimo prižgan ventilator.

KREMASTA FILA:
200 g tofuja
1 večja zrela banana
2 srednji mandarini
50 gramov prosene moke
1 zavitek vanili sladkorja
3/4 čajne žličke agarja v prahu

Vse sestavine razen tofuja in agarja, zmiksamo v gladko zmes. Dodamo moko in agar. Premešamo. Zmes ne sme biti tekoča, a malo kompaktna. Približno take gostote kot je za mafine.Iz pečice vzamemo pekač. Ponovno premažemo robove pekača z mastjo (uporabimo "čopič"). Napolnimo z maso, potolčemo pekač ob pult, da se enakomerno porazdeli masa. Pečemo v pečici na 180 stopinj toliko časa, da se zapeče. Ne držite me za besedo- nisem gledala na uro- ugibam, da sem pekla cca 20-30 minut.
Ohladite, in jo nato pustite počivati čez noč v hladilniku (ali vsaj od 8-12 ur)

OPOMBA: ne skrbite, če bo počivala čez noč, okus banane sploh ne bo zaznan.

STROŠKOVNI IZRAČUN:
- 2,5 evra za sestavine

KALORIČNI ZALOGAJ
iz omenjenega premera sem dobila nekje 6 enakih kosov; na enega 150 kalorij

Slivovi cmoki brez glutena, brez škroba s posipom (soparjeni)

Pred enim letom sem se sladkala še s pirini cmočki in z vami delila spomine iz otroštva.
Od takrat do danes se je marsikaj spremenilo.
Najbolj očitna sprememba je prehod na brezglutensko prehrano.

In ker sem mnenja, da ni nič nemogoče, sem se odločila poustvariti čisto lastni avtorski recept.

Čeprav prebiram tuje bloge, se dopisujem s tujini blogarji, se mi zdi kot da stalno drug drugega posnemamo. Prav z veseljem prebiram besede nekoga, ki mi ponudi nekaj novega, svežega, ustvarjalnega.

Enačba sladkor + maščoba + glutenska moka postaja tako zelo dolgočasna. Prav je, da spoštujemo tradicijo, a čas je, da se ustvari novo.

In ko zasledujem, kako bodo po OŠ uvedli tradicionalni zajtrk-med, kruh, mleko in jabolko, se vprašam, koga imajo za norca. Vse lepo in prav, a tradicionalni zajtrk bi lahko predstavljala tudi kuhana prosena kaša, ki bi imela za popestitev kuhane koščke sadja, obogatena s cimetom, vanilijo, tudi medom, in ob strani sveže jabolko, ki bi mu lahko družbo namesto mleka (če že mlečni izdelki morajo biti) delal nehomogeniziran jogurt.

Recept sem preizkusila do sedaj trikrat. A sem v obdobju, ko bom kuhala bolj malo, sezona sliv pa gre počasi proti koncu, zato sem se ga odločila deliti predčasno. 

Cmoki so:

- brez glutena

- brez škroba

- brez sladkorja

- brez maščob

- brez soje

- iz skoraj 100% polnovrednih sestavin

BREZGLUTENSKI CMOKI (za 2 osebi ali cca 9 cmokov):

400 gramov nekuhanega krompirja

100 gramov prosa zmletega v moko od tega 2 do 3 žlice prihranka za oblikovanje

3 žlice koruznega zdroba

cimet

vanilija

Krompir stehtamo, umijemo, in kuhamo z olupkom.

Medtem proso zmeljemo v kavnem mlinčku v moko.

Posebej zmeljemo tudi koruzni zdrob (zakaj, glej opombe).

Kuhan krompir olupimo in pretlačimo. Tlačimo ga toliko časa dokler ne začne "oddajati" škroba. Kar nam bo vzelo nekaj minut. Preizkusimo pa tako, da vzamemo košček, sploščimo med rokami in krompir bi moral zadržati obliko kovanca.

Pustimo, da se krompir nekoliko shladi. V mlačnega začnemo dodajati cimet, vanilijo, vse tri žlice zdroba, po žlicah pa nato doziramo še moko. Ne pozabimo na prihranek vsaj treh žlic!

Testo umešamo z roko, ki bi se moral počasi spreminjati v kepo in obliko tudi zadržati.

Medtem ko nekoliko počiva, pripravimo slive.

Testa ne valjamo!

Med rokami oblikujemo oz sploščimo krog, vmes si lahko pomagamo z moko, nekoliko se nam bo "podiral" a nič zato. Vstavimo slivo, oblikuejmo cmok. Če bomo imeli težave s sprijemanjem in oblikovanjem, si eno roko splaknemo pod vodo in z mokro oblikujemo cmok. Malce moker cmok nato povaljamo v moki.

Saj vemo, ne- moka plus voda je lepilo :)

Cmoke obvezno SOPARIMO cca 10 minut! Ja, če bi uporabili škrob, bi jih lahko kuhali, tako pa bodo v vodi razpadli.

BOŽANSKI POSIP

presni(!) kakav

lucuma

datljev sirup(uvoznik Kalček)

Kakav in lucumo v razmerju 1:1 razmešamo. Posipamo po kuhanih cmokih. Prelijemo z datljevim sirupom.

OPOMBE:

- uporabljala sem dva zdroba. V prvo Ecor koruzni zdrob, ki je instantni, torej dve minutni. Cmoki so bili z njim res enkratni. V drugih poskusih, pa sem uporabila DM-ovega, ki pa sem ga morala zmleti v mlinčku. Če ga ne boste zmleli, znate imeti velike težave pri oblikovanju cmokov, a naredili jih boste vseeno- preverjeno :)

- v testo ne dodajam sladkorja. Če ga želite, ga lahko,a sliva in posip dasta tak okus, da boste popadali s stola.

- posip delajte po navodilih. Ne bo vam žal!

EKONOMIČNI IZRAČUN:

- uporabila sem lastni krompir

- za zdrob sem odštela 500 g 1.30 EUR --- kar nanese 13 centov za tri žlice

- za proso sem odštela cca 30-35 centov

nekaj malega je potem še treba doprišteti za ostale sestavine, a obrok za dva se spusti krepko pod 1EUR

KALORIČNI IZRAČUN:

za eno osebo se obrok giblje od 350-400 kalorij

Zloženka iz 100% koruznih palačink

Današnja jed je nekako vizuelno zavajajoča.

Je sladica, a o kakršnemkoli sladkorju ne duha ne sluha.

Je palačinkasto, a niti ni.

Je marmeladno, pa marmelade sploh ni vmes.

In kaj je potem?

Pravim ji kar zloženka. Takšna kot bi morala biti prav vsaka. Zakaj ne bi ljudje končno radi jedli zdravo in dojeli, da je polnovredno okusno, bolj slastno in ob tem ne samo da ne škodujemo sebi, na koncu dneva nam v žepu ostane tudi denar.

Koruzni zdrob je nekaj kar ne kupujem, a imam vedno v omari. Jah, to je tako, če ne živiš sam. Vedno se kaj najde, ki je kupljeno z dobrim namenom, a potem ostane nedotaknjeno. In ker je hrana zlata vredna, jo tudi nikoli ne mečem stran, pa čeprav že poteče rok, a ostaja neoporečna. Skratka, da se ne bi takšna zgodba z rokom zgodila tudi z zdrobom, sem ustvarila takšen recept.

OSNOVNI RECEPT, ki mu sledi pojasnilo:

koruzni zdrob

tekočina (napitek ali voda)

sadje po izbiri

Najprej pripravimo marmelado, ki to ni:

Zmiksamo poljubno sadje. Predenemo v ponev. In samo toliko pokuhamo, da se zgosti, odda malo tekočine. Kakšne 3 minute bo dovolj. A je odvisno od sadja- bolj kot je vodeno, dlje bo trajalo.

Lahko si pripravimo več različnih "marmelad" in ustvarimo zanimive mešane okuse zloženke.

Zdaj tako. Odvisno kakšne "palačinke" boste spekli. A sama sem za svojo 1 malo palačinko potrebovala 1 žlico zdroba, ki sem ga razmešala v 4 žlicah tekočine. Pustila minuto do dve, da se je napelo. Vmes sem prižgala toaster, ki je imel spodnjo ploščo ravno, zgornjo pa rebrasto. Lahko se poslužujete tudi ponve, a struktura morda ne bo enaka (dalje v pojasnilu). Nato pa sem, po občutku dodala mešanici še malo vode, oblikovala v toasterju z žlico krog. Če so pri oblikuvanju težave-samo malce polijte mešanico z vodo in oblikujte. Pečite(odprti toaster) dokler zmes ni toliko kompaktna, da jo lahko z lopatko obrnete. Nato pa obrnite, pokrijte z zgornjo ploščo toasterja, da se oblikuje rebrasti motivček. Nato pa ponovno obrnite palačinko z istim namenom. Medtem, ko se ena palačinka peče, pripravite že nasednjo.

Lahko pa si olajšate delo in določeno količino zdroba prelijete s tekočino. Sama sem počela tako, ker sem želela približno enake oblike palačink.

Zdaj pa vzamemo krožnik, ga premažemo z malo marmelade, položimo na to ravno pečeno palačinko, in ponavljamo postopek.

Pa ZDRAV TEK ;)

Otoček sredi jezera

Ime res ne pove veliko, a naj zato slika sama zase simbolizira pomen :)

Otoček je bil sestavljen iz prosene polente.

Količino prosa kuhamo v razmerju 6:1 . Torej 6 delov vode proti 1 delu prosa. Da ponazorim: na 100g prosa potrebujemo 600 ml vode. Kuhamo dokler proso ne popije količine. Zmiksamo s paličnim mešalnikom in predenemo maso v poljubne pekače/modelčke. Sama sem jih še prej namazala s čisto malo kokosovega olja in posula s kokosovo moko. Pustimo, da se ohladi. Zmes se bo hitro strdila, kar bomo opazili, ko bo polenta začela "odstopati" od roba pekačev. Obrnemo na neko ravno ploskev in to je to. Voila!

Kapelico na otočku je predstavljala paradižnikova mezga. Doma narejena.

Najprej zmiksamo cele paradižnike s paličnim mešalnikom. Predenemo v ponev in kuhamo odkrito dokler tekočina ne izpari. Sama sem, da ni špricalo vse naokoli pokrila z rešetasto pokrovko. Proti koncu dodamo čepec origana in Voila!

Jezero pa so predstavljale bučke s fižolom v jogurtovi omaki.

Bučke narežemo, predenemo vponev (ne dodajamo nič olja) in pokrijemo. Dušimo, vmes nekajkrat premešamo. Bučke bodo oddale tekočino in se kuhale v lastnem soku. Proti koncu dodamo narezan že kuhan stročji fižol. Posujemo z začimbami: čili, ingver, kurkuma, garam masala, rožmarin, janež. Premešamo. Ugasnemo in šele nato umešamo vsaj dve žlici rastlinskega jogurta, s katerim nadomestimo rastlinkso smetano (uporabila sem Sojade).

Tako. Preprosto kot se le da. Hitro kosilo brez kompliciranja in uporabe kakršnihkoli olj, soli, smetan ipd.

Prsti so bili oblizani :)

N.A!pad na bonbone!

Slučajno švigam med policami Mullerja, ko opazim s kančkom očesa, na oko izredno vabljive male paketke. Poslikani so z malinami, borovnicami, jagodami, in kar nekako kličejo na sebe- smo nekaj novega!

30 gramski paketki, srčkani, priročni, na prvi strani piše 100% sadje, obrnem in začnem brati. Sestavine niso slabe. Gre za zgoščene sokove in sadne kaše, pektin in vlaknine. Bonboni, ki dejansko niso škodljivi? Bonboni, ki grejo v korak s filozofijo 80-10-10? Vsebujejo na 100 gramov manj kot gram maščobe, okoli grama beljakovin, nič dodane soli in kar 6 gramov vlaknin!

Seveda kaj pa niso? Niso bio, in so dragi.

Za 30 gramski paketek bo treba odšteti 1.75... Ja, grozno!

Ko sem jih odprla, so me presenetili mali kvadratki. Potiho sem pričakovala obliko malin oz. sadežev. Sama sem si kriva, kaj pa ne pogledam embalaže najprej :)

So..hm.. kot koščki nebes. Seveda sladki, ampak prijetno se čuti okus maline. Pride jih za eno pest; pojedla pa sem jih samo par in jih priročno zaprla nazaj. Odkar sem na 80-10-10 ni več tiste hude želje, da bi zbasala vase celo vrečko tega ali onega. Preprosto ne rabim.

En paketek nas oskrbi s 100 kalorijami. Je kar soliden (a ne najboljši) nadomestek, če želimo nekaj sladkega, pa nočemo spet jesti sadja, a vseeno nekaj takega, s čimer si ne škodujemo, in lahko uživamo brez krivde, ker si privoščimo sladkarijo. Jaaaa :)

N.A! stoji za Nature Addicts, proizvajalci so kakopak Nemci.

N.A! dvomim, da še kdaj kupim zase, bom pa kupovala za svojega nečakca, sem ter tja kdaj. Namreč nisem ena izmed tistih tet, ki ljubezen širijo s sladkorjem, vendar za svojega poskrbim kot najbolje znam. Pri meni junk fooda in podobnih ne bo videl, a nikakor ne bo trpel na račun okusa, in ne bo prikrajšan za nič v primerjavi z vrstniki. Zato tudi take proizvode podpiram. saj vemo, kakšni so otroci, ne. Kar ima nekdo nekaj, želijo tudi sami. In če lahko nadomestim tiste bonbone s temi, je korak k boljšemu.

Seveda se dobijo tudi cenejši nadomestki. Prav tako okusni. Kot npr. tale energijska ploščica, ki je bila udeležena v prejšnji nagradni igrici. Je bio, je nekoliko cenješa, je iz DM-a.

5-minutna marmelada

V trgovinah le stežka dobiš (oz. je ne) ekološko 100% marmelado ali pa vsaj takšno, ki ne bi bila zasičena s sladkorjem in oznanjala, da je sadni delež zgolj 15 odstotkov. Hm?? Zakaj si potem na kruh ne bi kar vsula sladkor in tako privarčevala pri denarju.

In kako delam marmelado sama? Takšno BREZ sladkorja!

Najprej potrebuješ sadje. Zrelo, dišeče, sočno, barvito. Seveda ekološko je najboljše. Ampak če delaš male korake k bolj zdravi prehrani, potem bo trgovinsko tudi zadostovalo. Poljubno sadje najprej našpričaš z Oprah sprejem. Sprereš in zmiksaš.

Zmiksano zmes predeneš v lonec skupaj z: v deci do dva raztopiš na 500g sadja 1 čajno žličko agarja v prahu.
Prižgeš plin in pustiš ravno toliko da malo vre. Vmes mešaš. Po petih minutah (da 1,2,3,4,...5!!) ugasneš. Se malo mešaš. Predeneš v dva kozarčka cca  oba po 300g. Zapreš in pustiš čez noč na kuhinjskem pultu. Naj se počasi ohlaja.

Če želiš lahko dodaš tudi kakšne začimbe npr. vanilijo, cimet,..
Takšna marmelada bo imela življenjsko dobo vsaj en teden, najverjetneje tudi kaj več. A pri meni izgine izredno hitro.

In kaj je tako dobrega pri njej? Sadje ni predolgo izpostavljeno vročini. Prav tako pa lahko vedno zamrznete svoje najljubše sadje, ga odtajate, zmiksate in imate tako tudi v zimskih mesecih lastno marmelado.

Npr. zaželela sem ji jagodne. Kupila trgovinske jagode, plačala za košarico 1 evro. Mislim, da se računica izide. Jagode so bile sladke, privarčevala sem tako denarno kot tudi naredila korak več za zdravje.

Češnjev Clafoutis

Originalno francoska slaščica, ki v pečici zelo naraste, nato pa upade, in tako pridobi svojo značilno obliko.

Naj povem najprej, da te slaščice nisem nikoli jedla, zato je z originalom ne morem primerjati.

Naredila sem jo po receptu z interneta in v prvo spekla katastrofo.

Namreč pekla sem v manjšem okroglem pekaču cca 18 cm, naraslo je res ogromno, pekla sem kar 45 minut(kot veleva recept, ki sem se ga držala, razen da nisem dodajala sladkorja plus uporabila brezglutensko moko).. in rezultat? Dišalo je čudovito! A ker je tako zelo naraslo, se je oblikovala grozno trda skorjica, notranjost je pa ostala tekoča. Ko sem razprla pekač, se je vse ulilo na vse možne strani. Spominjalo je na "vulkanski" puding. Katastrofo sem jedla z žlico in se jezila nad tem, zakaj sploh še upoštevam tuje recepte. Hehe, me je minilo naslednji dan, ko sem poskusila ponovno. My way!

Odločila sem se, da uporabim večji pekač premera 25 cm. Notri sem vsula še žličko agarja, in zadevo preden sem zaprla pečico, polila z dvema ali trema žlicama rastlinskega napitka in tako seveda preprečila prekomerni dvig mase in dobila lepo zapečeno skorjico, kakršno ponavadi dobite s politim jajcem.

pred pečenjem; ni še prelita s sojinim napitkom

Vse sestavine lahko nadomestite poljubno. Brezglutensko z glutensko; okus jogurta s poljubnim, napitek z drugim ipd. Naštete količine veljajo za štiri večje kose; ki jih lahko zmanjšate na 8, če uporabite še enkrat več sestavin.

200g svilnatega tofuja

4 žlice vanilijevega sojinega jogurta (kar doprinese cca 100g)

150 ml vanilijevega sojinega napitka

2 žlici koruznega škroba z vanilijo

50g riževih drobtih Orgran

10g kokosove moke

polna žlička agarja v prahu

vanilija

cimet

malo sode bikarbone

rum ali kakšen likerček po želji

poljubno količino češenj

Sestavine združimo(razen češenj), zmiksamo z mešalnikom. Masa bo močno spominjala na kakšen stepen sneg. Če nam je masa premalo sladka, sladkamo, a če lahko se temu izognimo.

Predenemo v pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem, ob strani pa premazali s kokosovim oljem ter posuli z moko, razporedimo maso z žlico, posujemo z razpolovičenimi češnjami, ki jih malce potunkamo v maso in prelijemo z dvema ali trema dodatnima žlicama navadnega sojinega napitka.

V pečici pečemo pol ure, najprej pri 200 stopinjah, nato po občutku znižamo na 170 stopinj.

Ohladimo. Agar bi medtem moral odigrati svojo čarobno vlogo in držal obliko. Razrežemo na kose in z lopatko predenemo na krožnike. Lahko posujemo s sladkorjem v prahu, okrasimo s smetano,...

Sladica je lahka, vsebuje zgolj 20g sladkorja in le naravno dodane maščobe v tofuju in napitku, češnje dodajo dodatno svežino in sladkobo, z uporabo omenjenih sestavin spada med bolj drago kategorijo

Kvinojine dose

Dosa je jed, ki izvira iz vegi Indije. Gre pravzaprav za fermintirano palačinko iz celega žita- riža in leče.
Gre za to, da žito namočijo in fermintirajo tudi do enega dneva, potem pa to zmeljejo z vodo in dobijo maso sila podobno teksturi naših palačink. Pečejo na velikih ploščah ponavadi dve minuti na vsaki strani. Nadevajo in postrežejo za zajtrk in/ali večerjo.
Za boljši prikaz : Priprava dose

No, sama nisem ustvarjala z rižem, temveč sem se lotila malce po kvinojino.
Stalno jo poskušam in seveda tudi kupujem. In mi je čisto preprosto švignilo v glavo, zakaj le zakaj ne bi pripravila iz nje jedi tako, da bi jo, ko bi jo preplaknila; saj vsebuje snov, ki pogreni njen okus, a prvotno odbija zajedalce, ko raste; preplakneno zmiksala z vodo. In potem sem šla malce šnofat po internetu in naletela na že omenjeno doso.

Kvinojo sem tako splaknila, namočila

100g v deci in pol vode,

začinila s kurkumo,

 garam masalo,

 čilijem,

 rdečo papriko

 in tri četrtine čajne žličke Baobaa oz. moke opičjevega kruhovca.

Zadnje sem dodala zgolj zato, ker sem hotela preizkusiti, kako se obnese pri peki in če res deluje na način sode oz. pecilnega. Je še kako res! Predvsem pa doda nek magičen okus in prijetno zmehčano teksturo. Bingo!

Po koncu moje hitre fermentacije sem dodala še kakšne pol do deci vode, zmiksala s paličnim mešalnikom; prižgala toaster, pripravila kokosovo mast, in začela peči po postopku iz videa. Bila je baš zanimiva izkušnja, ki jo bom še ponovila!

Dose sem nadevala z namazom iz adzuki fižola- kuhan fižolček+voda in začimbe ; in postregla z domačo zeleno solato.

Edina pomanjkljivost: lahko bi bila kakšna dosa več, a kljub vsemu bile dobre spremljevalke čudovite kraljeve poroke ;)

100% zelenjavno

Predvsem ko pride čas praznikov, so marsikatere mize preobložene z "dobrotami". Človek kaj kmalu izgubi občutek za polnost ali pa ga popolnoma ignorira. In v takih časih tudi hodimo na obiske, se oglasimo pri sorodnikih.. In vsak seveda postreže obilno. Se mi zdi, da postajamo Slovenci narod druženja ob hrani. S tem seveda ni nič narobe, če bi vsaj prej malce pomigali, ne pa da ure in ure sedimo, čvekamo in nekaj meljemo med zobmi.
No, če si vegan med vsejedci od takih srečanj odideš lahkega trebuščka. Če pa si vsejed, pa naslednji dan trpiš posledice. Napihnjenost, prebavne težave, tiščanje v želodcu, spahovanje... In tako sem bila naprošena, da skuham lahko kosilo, ki bo hkrati malce razstrupilo organizem od vse obilice hrane prebogate s soljo, sladkorjem, mesom, jajci ipd.

Kaj boljšega od zelenjave? Le zelenjave. Nič stročnic, nič žitnih izdelkov, nič maščobe, nič soli, nič sladkorja.

Skuhala sem cvetačo. Jo zmiksala z nekaj vroče vode in dobila zelenjavni pire.
500 g šampinjonov sem narezala, popekla na ponvi, zalila z malo vode, dodala čebulo in kuhala do mehkega. Proti koncu pa narezala še zajeten kupček čemaža.
Koruzo že skuhano v sopari, bio, sem kupila v Mercatorju in jo zgolj popekla v toasterju. Mimogrede: drugič bom kupila rajši zamrznjeno koruzo in jo nato sama skuhala.

Voila!

Tofurella

Veganski siri že obstajajo, ampak vprašati se je treba- so njihove sestavine res zrcalo hranilnih snovi, ki jih naše telo potrebuje?
Topljivih sirov, kot jih poznajo že čez mejo, pri nas še ne prodajajo. Dobijo pa se kompaktni veganski siri. Njihova prva sestavina je ponavadi škrob in olja. Za astronomsko ceno nič kaj surovinsko kvalitetnega, ob vsem tem pa niso niti ekološke pridelave. Nekako take minuse že zamižiš na eno oko, če dnevno pokombiniraš z veliko nepredelanih produktov kot so sadje, zelenjava, stročnice, kalčki, skratka s surovinami v naravni obliki.
Seveda včasih res zapašejo in se jim ni potrebno popolnoma odpovedati. Sem ter tja kakšen bo tudi pri meni še na jedilniku. Sploh ker je tale pica res božanska! Ampak na vsake toliko pa bo moja Tofurella več kot zadostovala.

In potem sem se vprašala. Tofu je čeprav mu nekateri očitato oznako nezdravo, še vedno bolj zdrav kot katerikoli veganski sir. Recimo prebivalci Okinawe, ki so znani kot izredno zdravi z zavidljivo življenjsko dobo, pojejo veliko tofuja. Če dobro pomislimo, kakšen je postopek za pridobitev tofuja, potem vsak ve, da takšno živilo že ne mora biti slabo.

Kakorkoli. Tofu, čeprav ekološki, je v trgovini dostopen po solidnih cenah. Priprava doma je seveda boljša, a zamudna.

Z malo ustvarjalnosti lahko iz tofuja pripravimo marsikaj. In mu tako dodamo veliko nepozabnih okusov. Eden izmed takih je sledeči recept, ki naj si ga vsak priredi po svojem okusu. Sama bom podala le osnovo, vsak pa naj doda tisto, kar bo za njegove borbončice okusno. Namreč dobra stvar pri tem sirčku je, da ga lahko sproti, ko ga delate, tudi okušate in izboljšujete.

Potrebujemo:
100g navadnega tofuja (lahko 200g)
kurkumo za rumenkasto barvo
pol deci do deci vode
nekaj agar v prahu (noževa konica)

Tofu, kurkumo, najprej pol deci vode in agar zmiksamo. Po potrebi dodamo še več vode. Dobili naj bi gosto do malce tekočo obliko. Seveda dodamo lahko tudi kakšno čebulo, česen, čili, gorčico ipd. medtem ko miksamo.

Tofurello nato le še polijemo po pici npr. teli in hop v pečico.

Pica iz krompirjevega testa

 

Vedno me je zanimalo, kakšna bi bila brezglutenska pica. Kako bi jo ustvarila brez da bi bila glavna sestavina koruzni škrob ali kakšen drugi škrob? Namreč takšen izločen škrob iz žitarice nima nobene druge hranilne vrednosti kot zgolj kalorije. Oropan od mineralov in vlaknin je škrob sam po sebi celo bolj kot ne škodljiv.
In ravno zaradi takšnih dejstev sočustvujem z vsem, ki so preobčutljivi na gluten. Namreč če se samo sprehodim po kakšnem supermarketu in obrnem na glavo napisane sestavine, se kar zgrozim. Nič kolikokrat sem si hotela za bolj zdravo malico kupiti brezglutensko štručko. Na embalaži je pisalo bogata z vlakninami, hitro prebavljiva. Ko pa sem dejansko prebrala sestavine, pa je bila sama velika žalost. Sestavinam kar ni bilo konca in poleg škoba so tu še ojačevalci okusa pa sladkor pa sol pa bog si ga vedi kaj še vse; vlaknin pa je bilo malo, malo, premalo. In tako sem iz trgovine rajši odkorakala z jabolki in vodo.
Nato pa sem naletela v Mullerju na eno svetlo točko. Kruh Frischkorn narezan na rezine,narejen iz dejansko riževe moke in vode. Ne sluha ne duha o škrobu! Popečen v toasterju je bil fenomenalen. Res, nisem še jedla tako okusnega kruha!

Ok, nazaj k današnji temi. Pica. Krompir? Zakaj pa ne!!

Recept za dve osebi:
400-450 g krompirja

Krompir skuham, pretlačim. In to je to, dragi moji! Ne dodajaš nič drugega, nobene smetane ali mleka.
Če želiš, lahko dodaš žlico do dve kokosove moke(glej eno objavo nazaj) zgolj zaradi večjega deleža vlaknin.

Ko se krompir ohladi, pekač(tortni) obložiš z peki papirjem in stečkan krompir, ki ga z rokami še malce pregneteš, preložiš na papir in začneš prekrivati dno. Nič bat, dno bo prekrito!

Nato pa zgolj še obložiš s poljubnimi dodatki (moja je bila z veganskim sirom)in potisneš v pečico za cca 30 minut.

Seveda si kosa pica ne moreš odrezati, saj sproti malce razpade. Ker se mi je to dozdevalo, sem obložila 2 tortna modela in tako je vsak jedel iz svojega tortnega pladnja. Ni potrebe po nožih, ampak se zadeve lotiš kar z vilico. Okus je bil res dober, želodček je bil neobremenjen, predvsem pa sem se najedla do sitega in tako ostala še naslednje 4-5 ur.

brezlutenska pica

Zavitek s skuto in sadjem

Seveda v prenesenem pomenu. Skuto sem nadomestila s tofujem in rezultat je bil res fenomenalen.

Ker nisem fanatik na listnato, tudi ne na krhko testo, se obračam rajši k kvašenemu vlečenemu testu.

Kako to sploh izgleda, kaj?

Kot prvo- nič olja!

Kot drugo- tole je navadno kvašeno testo kot npr. za kruh.

Recept bo bolj kot ne iz glave napisan. Prvič sem delala z merami kot je lonček, v drugo sem vse skupaj zmerila.

Za manjši, a kar konkretno(tanek) razvajlan zavitek potrebujemo naslednje:

(2 osebi- 4 kosi)

120g polnovredne pirine moke

raztopljen kvas v pol deci vode

še dodatne cca pol deci vode

žlico Baobaba

žlico kokosove moke

Moko presejemo, dodamo vse sestavine, in vgnetemo v voljno testo.

Pustimo vzhajati. Sama pustim kar kakšni dve uri.

Preden razvaljam, naredim tofujevo filo:

100g tofuja

2 žlici kokosovega sladkorja(lahko tudi drugega, npr. mascavo)

rum

cimet, vanilija, limonina lupinica

sok pomaranče ali rastlinski napitek

Zmiksam s paličnim mešalnikom. Rastlinski napitek ali sok pomaranče postopoma vlivam do tiste gostote, ki je primerna za mazanje.

Pult posujem z moko, razvaljam testo v pravokotnik.

Namažem z tofujevo filo, posujem s poljubnim sadjem, zavijem, premažem s sojino smetano in spečem.

*Če želiš bolj konkreten zavitek, potem podvoji maso za testo.

Ne kompliciraj pecivo

Pecivo je po definiciji zmazek vsega možnega. V najslabšem scenariju vržemo v skledo belo moko, margarino, beli sladkor, mleko,... in potem se hvalimo, kako smo priustvarili domače, tiste tazdrave, zadevšne.

No, pri meni gredo zadeve kar veliko drugače.

Vedno je na sporedu polnozrnata moka, bio pridelave, kokosova mast, mascavo sladkor, rastlinski napitek,...

Ker pa izredno malo pečem peciva, grem tudi takrat, ko ga, v skrajnosti. Velike skrajnosti. V zdrave smernice.

Pri peki tako ne uporabljam sojinega napitka, ampak se poslužujem kamutovega, riževega ali kokosovega napitka ali kar vode.  Maščobo izpustim. Sladkor prav tako, ki ga nadomestim s suhim sadjem, svežimi datlji.

Sladkobo pecivu poudarim tudi z okusno (pristno!!) kokosovo moko, ovsenimi kosmiči, ki so jim že dodani le zmleti koščki banane in vanilija.

In tako vam v duhu praznikov podarjam dva sila preprosta recepta.

Kaj bomo najprej?
Kukiji!

Ovseni kuki-krekerji

Potrebuješ zgolj omenjeno mešanico ovsenih kosmičev, suhih banan, vanilije. Če tega nimaš, potem sam zmelji ovsene kosmiče v mlinčku, posušene banane in vanilijo.

Mešanico preliješ z nekaj vrele vode. Počasi po žlicah dolivaj, saj je odvisno od količine, ki jo uporabiš.
Ko dobiš kepo, lahko dodaš še malo vode, saj se bodo zmleti kosmiči še napili; medtem odreži dva enaka kosa peki papirja, iz omare potegni valjar in začni valjati testo med peki papirjem.
Sama ponavadi razvaljam izredno na tanko, in potem oblikujem kuki-krekerje.
Če se ti testo vmes preveč ''lomi", potem dodaj še vodo. Pri teh kukijih je potrebno več potrpljenja, saj oves vsebuje malo glutena...
Ko jih imaš zadosti, zakurblaš toastar, jih položiš na ravno ploščo (ne tisto, ki ima rebra) in zapreš toastar. Previdno čakaš, kdaj kuki-krekerji dobijo rjave pikice, kar je znak, da so ''pečeni".
Najboljši so še topli; če jih narediš več, jih shrani v zaprti posodi, in jih, kadarkoli se ti jih bo zaljubilo jesti, naknadno lahko pogreješ v toastarju.
Izredno preprosto, mar ne. Idealno za kakšne nenapovedane obiske... ali zgolj zdrav in okusen prigrizek.

Mafini, brez sladkorja, maščob, soje, Polni Okusa

Kaj rabiš?

- zmiksane moke po lastnem okusu (op. polnovredna pirina, kokosova, ovsena-glej zgoraj)

- banana

- kokosov napitek z banano (Martins)

- začimbe: vanilija, cimet, klinčki, kardamom)

- zamrznjene borovnice

- pecilni ali soda

- po želji dodaš lahko tudi zmlete orehe, saj dajo pecivu še dodatno aromo in rahlost

Banano zmiksaš s paličnim skupaj z napitkom. Preseješ moke, dodaš pecilno, začimbe in zaliješ z mešanico napitka in banane. Po potrebi dodaš še tekočino. Dodaš zamrznjene borovnice, premešaš. Masa mora biti gosta! In spečeš. Predeneš jih na rešetko, ki si jo pokril s kuhinjsko krpo. Pustiš eno uro ohladiti in postrežeš.

Zgolj za v priporočilo- z mafini sem imela največkrat probleme, da se niti, ko so se ''ulegli'' niso šli iz papirčkov. Oziroma sem glodala mafinčke s papirčkov. So not cool! In tako sem v Maxiju že pred časom naletela na organsko razgradljive papirčke, oh in sploh v skladu z varovanjem okolja, in povem vam, so fenomenalni. Tudi če jih ''olupim'' vroče, se ne prime niti drobtinica! 

Naslednji dan pa sem se odločila zadevo še bolj poenostaviti. Zopet sem zmešala skupaj okusne moke, dodala kokosovo-rižev napitek Isola (izredno sladek, brez dodanega sladkorja), začimbe, pecilni, makova semena in to je bilo to. Ravno tako okusni! Najbolj teknejo mlačni!

Po domače

Včasih v teh čudno brzinskih dnevih pozabimo na marsikaj. Misli so raztršene tu in tam in ob vsej te zmešnjavi pride še kako prav, ko lahko vsaj na enem področju našega življenja upravljamo zadeve kot želimo. In največkrat tudi poenostavimo. Takšen primer je sigurno kuhinja in priprava jedi. Ko ni tistega ustvarjalnega utripa, se navečkrat spomnim na naše prednike. Ampak tiste pra-pra-pra-pra ipd.

Le kako so si pripravljali jedi brez, danes skoraj obvezne, soli, pa eksotičnih začimb, pa smetan takšnih in drugačnih itd. ? 

Dejstvo, ki je neizogibno, je da smo čisto preveč razvadili naše borbončice. Hrana prehitro postane preplehka in že jo hitimo ''obogatiti''. Kečap ob pomfriju, gorčica tu in tam, majoneza kar iz kozarca, gore soli še predno zagrizemo v jed. 

In tako sem se ob nekem zimskem dnevu, ko so temperature že solidno pod ničlo, odločila, da danes bo pa popotovanje v zgodovino. Seveda nisem kurila ognja, ampak sem prižgala plin; krompir sem skuhala nad soparo, lečo pa z dodatkom kombu alge. Ampak recimo temu, da sem se potrudila jesti čimbolj simple in če pogledam stroškovno-zelo ugodno. 

Namreč krompir je pridelan doma, ohrovt prav tako, edino za lečo je bilo potrebno odšteti dinarčke. 

Nekega recepta ni. Krompir kuhan v sopari je čudovit!! Ohrovt je bil kuhan že dan popreje; rdeča leča pa  je bila tudi fertik v 15 minutah. Namreč če kuhate rdečo lečo morate vedeti, da je ta najboljša kot polivka ali pa kot juhica, saj se v loncu kar razpusti. 

In ker se dan nadaljeval pusto, a hkrati zamudno, sem se odločila, da eksperimentiram kar tako u izi z nečim. Namreč zaželela sem si toplih sendvičev. In sem si jih priustvarila.

Polnovredni toast sem obložila s tofu salamico, veganskim sirom-mozzarela stil, pokapala z veliko bolj zdravim kečapom, in zapekla v toastarju. Perfektno!

Bolj zdrav kečap- vsebuje le 10% sladkorja, ekološka pridelava, Kalček

Veganski sir, mozzarella

izredno topljiva, saj se kar pod prsti že sama od sebe topi

Pural sirček je bil omenjen že:

http://veganinsi.blogspot.com/2010/11/veganska-pica-s-topljenim-sirckom.html

zadevšna je kupljena v Vita Care trgovini.

Toplo priporočam!