Na hitrco obrok

Čas je relativen. Vse je relativno. Ti, jaz, jutri, še danes. Relativna je lakota, relativna je sitost. Relativno je kosilo. In v relativnosti je hitrost včasih izredno pomembna.

A v relativnosti je potrebno najti uravnoteženost. Čeprav to pomeni, da mora kosilo/obrok biti na mizi v manj kot pol ure. Sploh v takih dneh, ko sonce sije na polno, ko se v ljudeh zbudi evforija po lepih dneh, in je preživljanje časa po službah in šolah v zaprtih prostorih prej nadloga kot užitek.

Za dve osebi:

2 sojina polpeta iz prejšnje objave;
600g cvetače
cca 200g zamrznjene koruze in graha
žlica veganske majoneze
dva lonca
toaster

Cvetačo, če lahko, pošpričamo z Oprah sprejem, po desetih minutah pa speremo pod vodo. Cvetačo narežemo na manjše kose. Vržemo v lonec, dodamo tri deci vode in kuhamo kakšnih deset minut oz. do mehkega. Vilica mora z lahkoto prebosti in razkosati cvetačo.

Zamrznjeno koruzo in grah (uporabljam Mizica pogrni se; sem kupila enkrat v Sparu njihovo bio mešanico zelenjave, 300g, in ne vem, kaj delajo tam z zelenjavo, a je brez okusa, mehka, skuhana res da v manj kot 5ih minutah, a to pomeni zgolj, da jo pred zamrzovanjem toliko bolj obdelajo). Tale iz Mizice pa je ravno takšna kot če bi doma sama zamrznila grah takoj, ko ga poberem z vrta (kar tudi počnem, a so domače zaloge že zdavnaj pošle). Mešanico, ki sem jo sama namešala iz dveh vrečk, kuham pokrito z vodo, nekje petnajst minut. Grah mora postati mehek in pridobiti na sladkobi.

Nato pa cvetačo odstavim, pustim še vedno pokrito; ko je mešanica kuhana, odlijem kar je ostalo od vode, in shladim. Če te možnosti nimam, na hitrco poplaknem z mrzlo vodo. Prižgem toaster, popečem polpeta z obeh strani. Cvetačo zmiksam v pire- previdno s tekočino, bolje jo je dodajati po malo. Uporabim pa kar tisto, v kateri se je cvetačka tudi kuhala.

Mešanico graha in koruze zmešam z žlico majoneze. Cvetačnemu pireju lahko po želji dodate tudi začimbe- sol, poper, smetano ipd. Na krožnik še fliknem polpet in se napokam ;)

Nekaj dejstev:

Obrok je visok v deležu soli. Samo polpet vsebuje 0.7g natrija, kar nanese okoli 1.75g SOLI. Z majonezo vred ta številka najbrž nanese na 2 grama soli. Povprečni odrasel človek, naj bi lahko po priporočilih zaužil zgolj 1.4 grama soli dnevno ali 0.5 grama natrija.

In če ob tem zaužijete še najmanj dva kosa kupljenega kruha, kakšne kosmiče za zajtrk, kakšen obrok na ulici, gostilni, z lahkoto presežete 5 gramov in ste na kmalu na povprečju Slovenca, ki vase zmeče dnevno kar neverjetnih 12 gramov soli! Ja od tu pride visok krvni pritisk, ki ga ne boste rešili s kakšno skodelice kave manj; pa tudi tiste odvečne kile. Sol namreč v telesu zadržuje vodo. Več kot je popijemo, večjo možnost imamo, da bomo odvečno sol splaknili. A le kdo bi dejansko popil pet litrov dnevno, kajne?

Predvsem pa se s popito vodo ne moremo oddolžiti za prekomeren vnos soli. Škodo si delamo iz dneva v dan. Zato sama pri kuhanju ne uporabljam nobene soli. Kupujem olive brez soli; se ne poslužujem konzerviranih živil, in se omejujem na predpripravljenih živilih.

Cvetačni pire brez dodatkov je božanski, ko enkrat iz svojega prehranjevanja vržeš ven sol. Borbončice se obnovijo in zaznaš dejansko hrano, ne soli!

Predvsem pa pozabljamo nekaj: vsa naravna živila v sebi že po defaultu vsebujejo sol. Narava je znala poskrbeti za vse; a človeku, tako kot vedno, nikoli ni dovolj. Civilizacija si sama koplje grob.

Vroča čo-kuzu-lada

Vroče čokolade so res spekter različnosti v dveh lastnostih: čokoladi in vročemu napitku! Nato pa domišljija nariše lastno pot. Če ste si ogledali film Čokolada, potem veste, da čili ni nič novega v tem toplemu napitku. Spodbudi pozabljene čute in napolni z energijo. Mi danes tako daleč ne bomo šli. A še predno se obrnemo na recept, poglejmo v zgodovino vroče čokolade.

Poznali so jo že pred 2.000 leti. Najbolj znani Azteki pa so zvarili prvo 1400 let pred našim štetjem. Bila je zelo pomemben del obreda. Evropejce pa so z njo seznanili prebivalci današnje Mehike. Zanimivo pa je, da je bila sprva mišljena zgolj za zdravljenje trebušnih težav, medtem ko bi jo danes, ko je kar popularna pijača sploh v hladnih dneh, marsikdo označil kot nezdravo. In kako je prišla od pijače z zdravilno močjo do presladkane, prepovedane slasti sploh za kakšne, ki bi radi izgubili kilograme.

Napake, ki jih dela zahodnjaški svet so tako zelo očitne, a tako z lahkoto spregledane. Vroča čokolada v vrečki, ki vsebuje emulgatorje, pa pol preveč sladkorjev, je seveda napredek civilizacije.

A ni vse tako črno. Obstajajo tudi bolj zdravi načini priprave. Ki so hitri in otročje enostavni.

Koruznemu škrobu v njih obrnemo hrbet. Lahko pa tudi ne. A izberite vsaj organsko pridelanega.
Vzamemo presni kakav, za lažjo denarnico bo zadostoval tudi kakšni bio 100% kakav, npr. iz DM-a.
Sladkor bomo nadomestili z dvema koščkoma temne čokolade. Lahko je takšna temna s pomarančo, malino, skratka izberite sami.
Mleko nadomestimo z rastlinskim napitkom.
Za učinek škroba pa se poslužimo kuzuja. Kuzu ali kudzu je zgoščevalno sredstvo, ki prihaja iz Japonske, pridobiva pa se iz posušene korenine rastline Kuzu. Poleg zgoščevanja pa naredi sploh pri ocvrti hrani prijetno hrustljavo skorjico. Uporaba kuzuja je sila preprosta. Raztopimo ga v mrzli tekočini, nato pa dodajamo juham ipd. za zgostitev ob koncu kuhanja.

Za eno osebo vročega napitka potrebuješ:

200 ml rastlinskega napitka po želji (ovseni za sladkosnede)

1 zajetna žlica kuzuja

1 čajna žlička kakava v prahu

2 koščka temne čokolade(po potrebi)

Kuzu raztopimo v deci rastlinskega napitka. Drugi deci pa vlijemo v lonček in postavimo na štedilnik. Ne prižgemo še štedilnika. V miru raztopimo kuzu s kakavom v prahu. Skratka mešamo. Ko se je kuzu raztopil, prižgemo štedilnik in vlijemo mešanico k napitku in dodamo koščka čokolade. Mešamo, in pazimo, da nam ne zavre preveč.

Namreč kar sem opazila je, da kuzu bolje zgosti, če je temperatura malo pod vreliščem.

Ko dobimo gosto zmes, jo prelijemo v skodelico in počakamo, da je primerna za pitje- torej topla. Če bomo pustili napitek shladiti do konca, bomo lahko(ni nujno, odvisno od količine kuzuja, ki smo jo uporabili) dobili nekakšen puding, kar pa tudi ni slabo, kaj ;)

Postrežemo npr. zvečer z domačimi kukiji in uživamo na polno.

Francoz

Potepanja ko le to niso, a predstavljajo zgolj obveznost, se v Ljubljani morajo zaključiti z obiskom ali Kalčka, trgovine Žive ali pa preprosto z Leclercom.
Obožujem to trgovino. Vse, kar ti srce poželi, je tam. Ponavadi najprej preletim sektor s tehniko, dvdji, nato se preusmerim k oddelku sadja in zelenjave. Tam se najprej zapičim v bio oddelek. Kaj je novega, kakšne so cene. No, tokrat so v voziček letele bio limone, bio avokado, bio kuhana pesa. Za nameček pa še olive, ki niso vložene v soli, a le zgolj v sončničnem olju. Jum!
Nato pa preletim še običajno zelenjavo in sadje ter oreščke.

In ker sem ravno v bližini kruha in slaščic, poberem še eno mešano pirino štruco, ter malce pošnofam, kaj veganskega premorejo slaščice. Ponavadi nič, a tokrat odkrijem kupčke cornflake-sa oblite s temno čokolado. Sicer kaj takega ni nobena znanost narediti doma, a je včasih fino, če se nameniš na kakšen obisk pa poleg rogljičkov prineseš še nekaj zase, predvsem pa odkriješ svet veganstva tudi drugim.

Potrpežljivo za vogalom me čakajo hladilniki. Na mojo žalost so zopet izropane zaloge navadnih jogurtov. Akcija sadnih Sojasun jogurtov se me ne dotakne niti za sekundo, medtem ko sem z rokami že pri mojih fenomenalnih ne-bio sojinih brezglutenskih polpetih. Bogati so z vlakninami-en polpet jih premore kar 7 gramov- neverjetnega okusa, predvsem pa ne vsebujejo glutena. Naj vas pšenične vlaknine med sestavinami ne zavedejo- postopek je tak, da ni nobenega sledu o pšenici. Dano teorijo potrdijo tudi na Sojasun glej 10.vprašanje!!!

Pobaham se še med policami čajev. Založim se s svojim čajem, ki ga ne dobim nikjer drugje.

Za konec pa obiščem še bio police. Tokrat pogrešam svojo res slastno belo riževo čokolado. Smrk, žalujem še danes.
Odkrijem pa tudi nekaj novega- sojino smetano Sojade. Sestavine so itak super, in ugotovim, da je očitno popularna, saj na polički sameva. Ugotovim tudi, da imajo kar nekaj brezglutenskih kosmičev in nekaj deset ali dvajset centov cenejšo kokosovo vodo Martins.

Med linijo BioVillage pa odkrijem tudi veganske piškote. Obliti so s temno čokolado in pakirani v priročnih setih. Pet piškotov v petih zavitkih. Kot primerno za malico, ko sem stalno aktivna pa ne morem sabo vleči veliko sadja. Skratka so hiter vir energije, a jih seveda ne smatram kot obrok več, a kot enega izmed obrokov na vsake toliko časa. Včasih se mi zdi kot da me svet zaznamuje s health food fanatikom, pa sem zdaleč od tega. Želim zgolj poučiti ljudi, da so tudi primernejše možnosti, a ne toliko primernejše, da bi nekoga zafrustrirale. Na koncu dneva itak odgovarjamo zgolj sami sebi.