torek, 11. oktober 2011

Jesenska pripoved

Živim in diham. Hodim in čutim. Opazujem in vidim.

Včasih si želim premora. Želim si odpočiti od dejstva, pa ne samo dejstva, od vsega dogajanja, od nasplošno biti stalno v stiku s tem dejstvom, dejstvom, da sem veganka.
Pa nikar me ne razumite narobe. To, da sem veganka, je nekaj kar sem rada, je nekaj, kar je že prešlo v moj sistem, je nekaj, kar obožujem biti. Reševati življenja vseh živih bitij pa čeprav posredno, je tisto zaradi česar ponoči lažje spim, nekaj zaradi česar je pogled na svet lepši, bolj human. Je dih enostavno manj boleč, ker ne prispevam k dodatnemu nasilju in zlorabljanju.

Spremeniti sveta ne morem, si ga niti ne želim. To ni v moji viziji, ni v mojem pogonu, v moji strasti. Realno zrem v današnji dan, in vem, kaj je v moji moči, vem, v kaj želim vlagati, in vem, kje se moj glas ne bo slišal.

Sem zato kaj manj ? Mar to pomeni, da mi za bol ni mar? Sem slab človek? Sem kaj manj veganska?

Prav fenomenalno dobro je viditi prave aktiviste v akciji. Tako postransko občutiti njihovo strast. Zreti v oči, ko ti vnemo razlagajo o svojih načelih, videnjih, o pravičnosti. Za trenutek me znajo povleči v tisto smer, a nato se ponovno uravnotežim, in nekako ohranjam distanco in trezno glavo.

Ne glede na to, kaj človek zagovarja, veruje ali pa se bori, ne sme nikoli (a to se vedno dogaja) pozabiti, da ni popoln. Da tudi greši, in dela "zlo". Morda ne tam, kjer bije "vojno", a na drugi področjih življenja.
A kaj ko mi nikoli nihče zares ne prisluhne. Seveda vem, zakaj. Nisem dovolj glasna, nisem dovolj vsiljiva, nisem dovolj karizmatična. Sem malo bitje, ki vedno opazuje in posluša. Ki zna zajeti ves tisti objektivizem. Vidim napake, sledim pravilom. Meni vlada razum, ne strast.

Zatorej ni prav nič čudno, da se vedno bolj oddaljujem od sveta, v katerega sem vstopila z dobrimi nameni, a v katerem ne želim biti stalno prisotna. Življenje sestoji iz toliko delcev, da vseh ni moč prepoznati. Zna biti uteha, zna pa tudi biti najhujša nočna mora.

In en delček tega življenja je predstavljal blog. Pisanje receptov je bilo v manjše veselje kot njihovo ustvarjenje. Strast je pošla. Vega je bila moja uteha v časih, ko sem jo najbolj potrebovala. V meni je prižgala lučko veselja. A zadeve je boljše zaključiti na vrhuncu kot pa zbledeti na dnu.

Moje življenje ubira zopet drugačno pot. Veter me je ponesel drugam. Moja strast se prižiga nekje drugje.
Morda se bo še kdaj prižgala zopet na Vegi, in znamenje za kaj takega bo seveda nov recept.

Z nobenim obžalovanjem in nobenimi solzami v očeh, se Veganska po-iz-kušna odmika v lastno senco.

Veganstvo je najboljša možna pot, po kateri bom še naprej zvesto hodila.
Pred malo več kot letom dni, sem začela deliti ustvarjanje v kuhinji, želela sem sporočiti, da je kulinarika veliko več kot le tradicionalno nedeljsko kosilo. Da je možno občutiti več z manj sestavinami.

Naj bo pot dalje odprta. Ničesar ne zaključujem, a trenutna mesečna odsotnost, je pokazala tisto, kar sem čutila zadnje mesece. Čas je za nove avanture. Čas je za drugačno pustolovščino. Morda bo Vega postala del nje, morda se bo preobrazila skupaj z menoj. Mogoče bo rastla z menoj, ali pa se zaprašila.

V tem je čar vsega vesolja. Nepredvidljivost.
Nekatera vprašanja nikoli ne bodo odgovorjena in v tem ni prav nič slabega. Določene stvari preprosto morajo ostati skrivnostne, zato se tudi z vprašanjem, kaj je z Vego, ne obremenjujem.

Vse se razplete v dobro, in z Vego sem ponudila nesramno dobre recepte, ki upam, da so spremenili videnja marsikatere gospodinje, in celo nekoga, le morda, potisnila v ustvarjanja.

Sončni jesenski pozdrav,
Alenka Bidovec, ustvarjalka Veganske po-iz-kušne

4 komentarji:

  1. Pa ravno ko sem te začel spremljat :)
    Ne si preveč k srcu jemat. Vsak ima svoj stil in na svoj način prispeva k "spreminjanju sveta". Ni treba biti agresiven, dovolj je da si aktiven ;)

    Želim ti strastno novo pot.

    OdgovoriIzbriši
  2. Te razumem in podpiram. Vseeno upam, da boš še objavila kak recept.;) Sicer pa: srečno, kar koli že počneš!

    OdgovoriIzbriši
  3. Draga Lainy,
    želim ti poln koš uspeha na novi poti. Še bolj pa ljubezni in veselja v vsem kar delaš, saj kaj več sploh ne potrebujemo.
    Za mene nisi majhna, nasprotno. Vsak ima svojo pot, poslanstvo in naloge. Primerjanje ne prinese zadovoljstva, glavno da sledimo, smo zvesti sebi in se zavedamo da smo vsi pomembni, nihče bolj ali manj. Vsi, za vse ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Samo vsi ste moji idoli lahko :> Kako vam je lahko tako neverjetno všeč jesen, spet se je treba začet oblačit, potem spet mraz, spet nevarnost prehladov itd. Jaz sem prav žalosten, da je konec poletja in da je jesen.

    OdgovoriIzbriši