Avokadovi deserti

Oh, ta zeleni sadež! Bogat z maščobami in beljakovinami, z vitamini in minerali. Z nabitim okusom, ki ni vsakemu ravno najboljši. Mmmm, pretlačen in namazan na popečene kruhke je božanski obrok, za katerem žaluješ še dolgo v noč ;)

Avokado v desertu, o to pa je še ena zgodba, ki je premalokrat povedana. Avokado ima namreč zelo zanimivo funkcijo. Če je vmešan v kreme, jih zgosti, jim obogati okus in da kremasti izgled. res, vredno poizkusa.


Avokado s svilnatim tofujem

Polovico avokada, eno zelo zrelo banano, nekaj sliv, svilnati tofu (najcenejši v Kalčku), kakav v prahu in aromo vanilije zmiksamo v mešalniku, predenemo v steklene kozarce, okrasimo z veganskimi čokoladnimi krogci in postavimo v hladilnik za vsaj eno uro. Dobili bomo prijetni puding, skorajda mousse.
*Če ste mahnjeni bolj na sladko, dodajte še eno banano ali pa datelje. Po želji se lahko poslužite tudi sladkorja.
Kakav v prahu sem dodala zgolj zato, ker avokado, če stoji, porjavi, a to ne vpliva na njegov okus. S kakavov, to seveda zakrijemo.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Zeleni puding


Ta varianta je zelo podobna zgornji, le da je zadeva postrežena v želodček takoj, brez hlajenja.
Polovico avokada, banano, vanilijo, mali sojin jogurt zmiksamo, okrasimo s cimetom in se lotimo z malo žličko za daljšo obstojnost.

Slivovi cmoki po vegansko

Cmoki so bili vedno moja najljubša hrana. Že vse od otroštva, ko sem prihitela iz šole k noni in ji pomagala pri filanju sliv ali marelic, s takrat še, belim sladkorjem. In hop, v petnajstih minutah je bilo kosilo na mizi. Postreženo z zabeljeno solato, ki je kljub prepričanju o nemešanju različnih okusov, še bolj izostrila okus glavne jedi- cmokcov.
Kar malce sram me je priznati, da sem bila v najboljših letih sposobna vase spraviti tudi do deset okroglih, zabeljenih z drobtinami na maslu.
A leta so šibala dalje in postala sem veganka, ki je stalno hrepenela po cmokih. Naredila sem jih nekje dvakrat, a obakrat so se mi neusmiljeno razkuhali in ves okus spustili v vodi. Pa sem odnehala s poskusi in se sprijaznila, da mi pač ni usojeno.
Vse dokler nisem dobila v roke drugo izdajo Matejine veganske kuhinje. Imela je recept. Celo štiri. Enega iz same moke, druge iz mešanice taro krompirja in moke. Pa sem tuhtala, katerega naj se lotim in hkrati poslušala mami, kako tarna, koliko krompirja je letos pridelala in da ga bo nemogoče vsega pojesti. Sploh zato, ker sama nisem ravno njegov najboljši prijatelj.
In tako sem skupaj spravila svoj recept, s svojimi sestavinami.

Kaj je skrita sestavina? ŠKROB! ki drži zadevo skupaj!

RECEPT ZA 6 CMOKCEV (za dve osebi)

200 gramov krompirja
70 gramov moke (dala sem 30 g polnozrnate pirine in 40 gramov polnozrnate pšenične)
1 solidna žlica koruznega škroba
deci vode oz. po potrebi
pirina bela moka po potrebi, če je masa premokra, in za oblikovanje

6 sliv
nekaj (kokosovega) sladkorja

Surovi krompir stehtamo, ga skuhamo z olupkom in po nekje 30minutah odcedimo in olupimo. Še toplega pretlačemo in pustimo, da se ohladi. Nato vmešamo presejano moko s škrobom, vodo, zamesimo. Če se nam masa lima na roke, dodamo nekaj bele pirine moke in pustimo počivati okoli 20 minut na sobni temperaturi.
Nato kepo oblikujemo v salamo, razdelimo na 6 enakih delov. Vsakega od delov potrosimo z belo pirino moko in obikujemo v krog. Po potrebi krog še malo pomokamo, nato pa vstavimo slivo in oblikujemo v cmok. Povaljamo v moki.

Sama sem se, ker sem se bala, da bi mi v vreli vodi razpadli, poslužila kuhanja nad paro. Po petnajstih minutah so bili kuhani in obdržali obliko.

Na krožniku sem jih posula s cimetom in kokosovim sladkorjem. Bili so BOŽANSKI!

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

NAKNADNO:


Čez nekaj dni sem vse skupaj ponovila s to razliko, da sem cmoke skuhala v vrel vodi. Niso se razkuhali (juhu) !!! Prelila sem jih z vanilijevo kremo (mak, sojino mleko, koruzni škrob, vanilijeva aroma, kokosov sladkor) za bolj madžarski priokus ;)

Zelenjavna pašta

Testenine* so poleg pice, tortelinov, raviolov, ena izmed najboljših kulinaričnih specialitet prečudovite Italije. Toliko neomejenih variant, neverjetnih okusov in pregrešnih užitkov, ki jih pričarajo jedcu, je skorajda nemogoče našteti.
Pa vendar same testenine, čeprav so dobre, morajo biti pravilno zaužite. Pašta z ''makaronovim mesom'' ali zgolj paradižnikovo mezgo, zame ni uravnotežen obrok.
Testenine so izredno težko prebavljive, če jih ne jemo skupaj z zelenjavo. Pa ne govorim o tistih treh lističih zelene solate... Ne, ne, govorim o razmerju. Na enoto testenin, bi moralo biti vsaj 2-3 enote zelenjave plus solata, v kakršnikoli obliki.
Zakaj? Prvo, lažja prebavljivost. Drugič, večji občutek sitosti. Tretjič, vlaknine, vlaknine, vlaknine.

*seveda, da se razumemo- polnozrnate, ne iz bele moke.

Ljudje pojemo preveč OH. Oziroma bolj natačno-jemo več, veliko več kot porabimo. Nekdo ob sedečem delu in 8 urnem delovniku ne rabi in ne bi smel imeti 600-800 kcal vrednega obroka (beri kosila). Kar pri 100g testenin in mesni prilogi znaša ravno toliko, če ne več.

Kako sama jem pašto?
Na osebo skuham 50-60, včasih 70 gramov polnozrnatih (pirinih) testenin. Predvsem pa naredim trikrat toliko zelenjavne priloge, polivke oz. kot želite. V lonec mečem korenček, bučke, blitvo, čebulo, paradižnik in vse skupaj hitro podušim v nekaj vode. Na koncu dodam tamari, začimbe in včasih žlico bešamel omake, ki prijetno zgosti vse skupaj.
Postrežem pa z zeleno solato.

Včasih dodam dve žlici sojinih beljakovin (''sojinega mesa''), ki ju namočim z vročo vodo in na hitro podušim.

 Zaradi velike količinske vsebnosti  obroka na račun zelenjave in prisotnih vlaknin, si več kot sit, ko zaključiš s kosilom pa čeprav je tak obrok težek le nekje 400 kalorij, od česar malo manj kot polovico kcal zavzema zelenjava.

Poskusite!

Bučkin čolnič

Se mi zdi, da stalno objavljam le recepte, ki vsebujejo bučke. Na takšen in drugačen način. 1000 in 1 recept. Ni kaj, sezona poletnih bučk je tukaj oz. bolje rečeno se umika že tistih jesenskim vrstam- hokkaido, maslena ipd. Zatorej ni vrag, da ne bo padel še kakšen recept.

Mislim, da ga skorajda ni človeka, ki bi zmrdoval nos nad bučkami. So fenomenalne. Dobre za v juho, za v palačinke, polpete, kot samostojna jed itd. Milega okusa in z veseljem prevzamejo vonj in okus prav vsake začimbe. Skratka zelo hvaležna zelenjava.

Bučkin čolniček
(pri teh receptih stalno pozabim opozoriti, da vedno delam za 2 osebi)

Res veliko bučo prerežemo vzdolžno, izdolbemo ''meso'' in jo položimo na pekač.

''Meso'' narežemo na kocke, dodamo prerezan češnjev paradižnik in manjšo čebulo. Vse skupaj začnemo kuhati. Pokrijemo samo za toliko, da buča spusti vodo in nato odkrito na največjem ognju pustimo, da odvečna tekočina izpari.

Medtem se poslužimo že pripravljene mešanice za vegi polpete- ki največkrat vsebuje razne kosmiče, prepraženo moko, začimbe, posušeno zelenjavo. Pač pripravimo po navodilih. Ponavadi navajajo, da je treba mešanico preliti z vrelo vodo in počakati nekje 15 minut. Nato pa oblikujemo tanke polpetke in jih spečemo.

Ko voda izpari, dodamo bučno-paradižnikovo-čebulni mešanici dobro žlico sojine bešamel omake, žlico tamari omake in garam masalo. Premešamo.

Spečene polpetke narežemo na koščke, primešamo k zgornji mešanici in s tem nadevamo bučne čolničke.

Pekač z bučko predenemo v pečico. Pokrijemo bučko s peki papirjem, da se ne bi začela žgati in pečemo 20 minut pri 180 stopinjah.

Bučkina juhica

O juhah bi se dalo govoriti na dolgo in široko. Še dlje pa o njihovi pripravi, ki zna včasih biti neverjetno dolga in že kar malo dolgočasna. Vestna gospodinja sprva reže in reže vse potrebne sestavine, kuha in kuha, nato je treba juho seveda zgostiti s kakšno moko ali še huje- škrobom, po možnosti koruznim; za nameček jo je pa seveda treba obogatiti z mesom in fino začiniti. Hvala, ampak ne hvala za takšno vitamnisko oropano jed, pa da o mesu kot takšnem ne začnem niti premišljevati.

In kakšen okus ima ta juha? Slan, mar ne.

OK, dosti filozofiranja. Vsak naj kuha kot želi, tisti, ki pa imate voljo poskusiti nekaj novega pa sledite receptu.

Moja juhica ima okus po bučkah. Ker je zgolj iz bučk. Nobenih dodanih ojačevalcev arom, nobene soli, nobene maščobe.

Recept:
1 večja zelena bučka

Narežemo jo na debelejše kose, zmiksamo s paličnim mešalcem, predenemo v lonec in zalijemo z 2-3 deci vode oz. do poljubne gostote. Vžgemo ogenj na največ, pustimo vreti okoli pet minut. Poskusimo, začinimo, če želimo.
Če imate prave bučke (ne zucchini ali cukete kot se jim tudi reče- te imajo baš čuden okus, če so narezane skupaj s kožico) bo okus prijeten. Morda celo malo sladek. Sama se začimb, kot že omenjeno, pri tem ne poslužujem, vendar pa včasih že na krožniku vmešam žlico ali dve sojinega napitka. Bolj zaradi prijetne dvojne barve, ki se nato ustvari.

Na juho lahko posujete popečene koščke kruha, ki bodo ali obroku ali pa popoldanski malici dali malo večji kalorični vnos.

Takšna juhica je primerna za malico, sploh popoldan, saj nas hitro nasiti in oskrbi z dodatno enoto zelenjave dnevno. Predvsem pa nekateri znanstveniki verjamejo, da se jetra in ledvice začnejo čistiti okoli četrte do pete ure popoldan, zato je še toliko bolj priporočljivo, da v tistem času zaužijemo kar se da veliko tekočine in lahke hrane.

Veganska bruschetta

Bruschetta izvira iz neverjetno čudovite Italije. Originalno je ta jed pristno veganska (če odmislimo kakšen košček mocarele, ki je predstavljal že pravo bogastvo), saj so se sprva z njo prehranjevalne revne množice, ki so sezonsko zelenjavo (paradižnik, čebula, olive) in mediteranska zelišča izkoristila kot so le lahko. Na hitro pokuhana sveža zelenjava na popečenem belem kruhu, pokapana z olivnim oljem tako vedno bolj prihaja v osprednje v današnjem prenasičenem svetu okusu.

 Za današnji recept bo torej prišla prav zelenjavna mešanica iz prejšnjega dne
http://veganinsi.blogspot.com/2010/08/umesan-tofu-s-poletno-zelenjavco.html
s to razliko, da bučke narežemo na čim manjše kocke, paradižnika pa ne pasiramo. Proti koncu dodamo še strok česna, dodamo sojino omako, kurkumo in garam masalo.

V pečici popečemo polnozrnati toast (čudovitega, 100% polnozrnatega pšeničnega, dobite v Eurospinu za 0.85 centov) nekje 10-15 minut pri 130-150 stopinjah.

Zelenjavo predenemo v globoko skledo, 4 rezine toasta (za 1 osebo) pa na krožnik. Vsak jedec naj dobi svojo žlico, s katero si sam po želji in okusu nadeva zelenjavo na kruhke.

Moja varianta bruschette tako ne vsebuje dodanega olivnega olja, ki se ga običajno polije po zelenjavi; izpuščene so olive, saj jih nisem imela; bel kruh pa so nadomestile polnozrnate rezine.

                                                  Dober tek!

Recenzija: Rižev prigrizek

Obožujem oreščke. Takšne in drugačne. Le nad mandlji viham malo nosu. Saj ne, da so slabi, le njihov okus me kaj dosti ne pritegne. Kakšnih pet že požvečim preden obupam.
A danes pravzaprav ne bo govora o oreščkih, temveč o stročnici. Ja, arašidih, ki jih tako zelo zmotno prištevamo v ''nuts'' družino.

Pred kratkim si je moje, sicer delikatne, borbončice prisvojil rižev prigrizek ali t.i. bombay mix. Sestoji iz arašida, ki je ovit v testo, začinjen s curryjem, sezamom, sojino omakco. Ne ravno pikanten okus, na vsake toliko pa povleče na sladko. Poleg arašidov, pa so pristotni še razni riževo-pšenični krekerji najrazličnejših oblik. A ker mi za slednje ni niti malo mar, kupujem le ''oblečene'' arašide. Seveda niso del prehrane vsak dan, a po kakšni rekreaciji pa so tako upravičen kot zelo okusen prigrizek. Če so zdravi? No, ja, o tem bi se lahko razpravljalo. Škrob pač v mojem zdravem vodniku pač ne spada med super healthy živila, zato se je treba držati pravila zmernosti.

In kakšne so sestavine?

Arašidi, koruzni škrob, pšenična moka, sladkor, tapioka škrob, rižev škrob, sezam, sojina omaka, pšenična melasa, sol, morske alge, čili, curry v prahu.

Sila preprosti veganski mafinčki

Mafini so tako zelo preprosto, a odlično pecivo. Hitro pripravljeni, ko se ti res ne da stati v kuhinji več kot petnajst minut za odličen domač posladek. Taki zmešančki, kot jim pravim. V maso pač zmečeš kar imaš na voljo. Od sadja- raznih banan, borovnic, malin- koščkev čokolade, orehov, celo zelenjave- blitve, bučke ipd. 
Lahko so brezglutenski, lahko iz najrazličnejših mok- pirine, kamutove, amarantove, kostanjeve, ajdove. 
Da pa okus ne sestoji zgolj iz sladkorja, se odlično podata cimet in bourbonska vanilija.
Današnji zmešančki so obstali bolj pri tleh, saj je mami v mešanico moke zmešala preveč ajdove. A ker videz niti malo ni pomemben, je zato okus na samem vrhu. 

Recept:

220g mešanice moke (po želji)
soda bikarbona (ali pecilni)
cimet
vanilija
3 žlice zmletih orehov
3 žlice pristne kokosove moke
3 žlice Mascavo sladkorja (lahko javorjev, agavin, datljeva pasta)

Najprej zmešamo zgornje sestavine. Moko presejemo in zamešamo orehe, sladkor, začimbe po okusu.

2 dcl pogretega rastlinskega napitka + kaj več po potrebi
2 žlici kokosove masti

Kokosovo mast raztopimo v toplem rastlinskem napitku in primešamo k suhi mešanici.


Borovnice
2-3 žlice domače jagodne marmelade

Vmešamo še poljubno sadje(po želji) in marmelado. Razporedimo v papirnate modelčke in pečemo nekje 20-25 minut pri 180 stopinjah.

Umešan tofu s poletno zelenjav'co

Zelo simple kosilo, ki je pripravljeno v približno pol urce. Vključno z rezanjem in kuhanjem zelenjave.

Tofu ali sojin sir/skuta je bogat beljakovinski izdelek. Na 100 gramov premore kar 16 gramov beljakovin in 10 g t.i. dobrih maščob. Sam po sebi nima določenega okusa, zato ga je potrebno oplemeniti z raznoraznimi začimbami. Vsekakor je več kot primeren za kuhinjsko izživljanje ;) .

Recept (za dve osebi):

Zelenjavna omaka:

1 večja (zelena) buča ali vsaj 2 zucchini

2 pelata

srednje velika čebula

garam masala (začimba)

Bučko umijemo, narežemo na cca pol centimeterske kolobarje. Posamezne kolobarje na trakove, te pa na kockice. Stresemo v posodo. Sesekljamo čebulo in zmiksamo pelate. Čebulo in pelate dodamo k bučki. Postavimo na ''ogenj'' in ne dodajomo nič olja(!). Premešamo in počakamo, da bučke spustijo odvečno vodo. Zmanjšamo ogenj in kuhamo toliko časa, dokler tekočina ne izpari. Odstavimo, dodamo garam masalo, premešamo in pokrijemo.

Umešan tofu:

200g navadnega tofuja

kurkuma

sojina omaka

sesekljana čebula

žlička olja (kokosovo, olivno,..)

nekaj prerezanih češnjevih paradižnikov

Tofuju popivnamo odvečno vodo. Z vilicami ga speštamo na manjše koščke. Dodamo kurkumo, le toliko da dobi tofu prijetno rumeno barvo. Primešamo še 2 žlički sojine omake. Malce pustimo, da se vonji navzamejo. Čebulo sesekljamo. V ponvi na hitro segrejemo olje, dodamo čebulo. Nekajkrat premešamo in vmešamo pripravljen tofu in paradižničke. Pustimo nekaj minut kuhati, na vsake toliko premešamo in primešamo k zelenjavni omaki.

Voila!

Zraven postrežemo poljubno solato in uživamo v poletnem kosilcu.

Kokosov sladkor

ali bolj pravilno sladkor iz nektarja kokosovih cvetov.

Je popolno nadomestilo sladkorju in ostalim alternativnim oblikam sladkorja. Kar je najpomembnejše pa je, da je takšen sladkor nerafiniran, ki skupaj z nizkim glikemičnim indeksom 35, predstavlja zdravo sladkanje ne le diabetikom temveč tudi vsem ostalim.

Je 100% naraven, brez aditivom in dodan

ih barvil.

Kar je zanimivo je, da ima nežno karamelast okus, ki prav nič ne spominja na kokos.

Razpredelnica glikemičnih indeksom različnih sladkorjev in sladil:

http://www.noble-

house.tk/html/engels/Gula_Java/Coconut_blossom_sugar/Gula_Java_Brut_Blocs_Fin_Cacoa_coconut_blossom_sugar_Amanprana.html

V kuhinji z lahkoto nadomesti vsa ostala sladila. Uporabite ga v jutranji kavi ali popoldanskem čaju. Odlično se obnese v palačinkah, tortah, na pečenih bananah, v jabolčnem zavitku,...

ORAC (Oxygen Radical Absorbance Capacity) je metoda merjenja antioksidantov v hrani. Do zdaj je na vrhu lestvice s 13727 točkami kraljuje mali rdeči fižolček, ki je na pogled podoben rdečemu fižolu. Sledijo divje borovnice, maline, robide, jagode, pekan oreščki (5095 točk). Kokosov sladkor oziroma, kot mu pravijo prebivalci Jave, Gula Java, na lestvici prehiti paradižnik, korenje, mango in kivi.

Če vas nizki glikemični indeks in solidno število antioksidantov nista prepričala v nakup, potem vas bo morda vsebnost vitaminov. Gula Java je še posebno dober vir vitaminov B1,

B2, B3, B6 in vitamina C. Prav tako je bogat z kalijem, magnezijem, cinkom in železom.

Organizacija FAO (The Food Agriculture Organization) je vse palmine sladkorje- tudi kokosovega- proglasila za najbolj primerna sladila na svetu.

Že leta 1939 je Gandhi napisal, da je juice kokosovega drevesa, ki je pretvorjen v sladkor, enako nežen kot med. Pravi, da je narava ustvarila ta produkt tako, da ne more biti pridelan v nobeni tovarni temveč izključno v palminih habitatih z lokalnimi prebivalci, ki ta nektar z lahkoto spremenijo v sladkor. Ta način naj bi predstavljal rešitev pred svetovno revščino.

Gandhi je dnevno užival kar 40-50 gramov tega neverjetnega sladkorja.

Pita iz hokkaido buče

RECEPT

Hokkaido pita

1 kozarček sojinega napitka(ali drugega; po želji)
1/4 kozarčka sojine smetane za kuhanje (po želji; lahko zamenjate z napitkom)
1/4 do 1/2 kozarčka vode v katerem se je kuhala buča
1 žlica jajčnega nadomestka (zamenjate lahko z celim jajcem)
1 žlica koruznega škroba (poljubno)
2-3 kozarčka buče zmečkane v pire
1 kozarček kamutove moke(poljubno, lahko katerokoli drugo, če uporabljate le polnovredno, jo mešajte z navadno )
1/3 do 1/2 kozarčka kokosove moke
2 žlici sode bikarbone/pecilnega praška
sladkor, cimet, klinčki po želji

Vse skupaj zmešamo. Dobiti mora gosto zmes. Napolnimo okrogel pekač in pečemo okoli 30 minut. Pita se bo dvignila, kljub zadostnemu pečenju, pa bo še vedno znotraj ostala pocasta, vendar to ne pomeni, da zadeva ni pečena. Če jo bomo postregli še toplo, izrezani koščki ne bodo obdržali svoje oblike. Če pa jo pustimo počasi shladiti in jo nato še postavimo za nekaj časa v hladilnik, pa boste dobili čudovito pito, ki se bo rezala enkratno in bila po okusu orgazmična ;)

Recept je prirejen po http://networkedblogs.com/6OmoW

Vir fotografije prav tako http://networkedblogs.com/6OmoW