ponedeljek, 16. avgust 2010

Bučkina juhica

O juhah bi se dalo govoriti na dolgo in široko. Še dlje pa o njihovi pripravi, ki zna včasih biti neverjetno dolga in že kar malo dolgočasna. Vestna gospodinja sprva reže in reže vse potrebne sestavine, kuha in kuha, nato je treba juho seveda zgostiti s kakšno moko ali še huje- škrobom, po možnosti koruznim; za nameček jo je pa seveda treba obogatiti z mesom in fino začiniti. Hvala, ampak ne hvala za takšno vitamnisko oropano jed, pa da o mesu kot takšnem ne začnem niti premišljevati.

In kakšen okus ima ta juha? Slan, mar ne.

OK, dosti filozofiranja. Vsak naj kuha kot želi, tisti, ki pa imate voljo poskusiti nekaj novega pa sledite receptu.

Moja juhica ima okus po bučkah. Ker je zgolj iz bučk. Nobenih dodanih ojačevalcev arom, nobene soli, nobene maščobe.

Recept:
1 večja zelena bučka

Narežemo jo na debelejše kose, zmiksamo s paličnim mešalcem, predenemo v lonec in zalijemo z 2-3 deci vode oz. do poljubne gostote. Vžgemo ogenj na največ, pustimo vreti okoli pet minut. Poskusimo, začinimo, če želimo.
Če imate prave bučke (ne zucchini ali cukete kot se jim tudi reče- te imajo baš čuden okus, če so narezane skupaj s kožico) bo okus prijeten. Morda celo malo sladek. Sama se začimb, kot že omenjeno, pri tem ne poslužujem, vendar pa včasih že na krožniku vmešam žlico ali dve sojinega napitka. Bolj zaradi prijetne dvojne barve, ki se nato ustvari.


Na juho lahko posujete popečene koščke kruha, ki bodo ali obroku ali pa popoldanski malici dali malo večji kalorični vnos.

Takšna juhica je primerna za malico, sploh popoldan, saj nas hitro nasiti in oskrbi z dodatno enoto zelenjave dnevno. Predvsem pa nekateri znanstveniki verjamejo, da se jetra in ledvice začnejo čistiti okoli četrte do pete ure popoldan, zato je še toliko bolj priporočljivo, da v tistem času zaužijemo kar se da veliko tekočine in lahke hrane.

Ni komentarjev:

Objavite komentar