O Redwoodovih novih izdelkih, ki se dobijo tako v Tušu kot Mecatorju in ki dejansko na mizo prinesejo to kar obljubljajo, bomo spregovorili kdaj drugič. Zaenkrat lahko povem le, da so odzivi res dobri in okusno slastni. Siri se topijo, tunina pašteta in ribje palčke ter drugo "meso" pa dejansko pretentajo še kako predanega mesojeca.
Vendar pa tokrat spregovorimo o tistih padlih poskusih. Za katere se resno vprašam, kakšen okus imajo izdelovalci. Seveda ta objava leti le na en izdelek, a jih je zunaj kar nekaj. So izdelki, ki znajo novopečenega veganca resno odvrniti od nove poti. Namreč prvi koraki v veganstvo morajo biti v toliko premišljeni, da ne smejo dajati vtisa prikrajšanosti, morajo biti zabavni, polni zagona. Skratka če si zaželiš sladoleda, moraš imeti dobrega sojinega ali riževega na razpolago; če želiš kebab, zaviješ v Lovin Hut; če ne moreš brez jagodnega jogurta posežeš po sojinem; in če pogrešaš pico, moraš imeti dostop do dobre imitacije.
Skratka pred meseci sem si zaželela tiste pravokotne ploščate piškote, ki so z ene strani oblit s čokolado. Da vam bo bolj jasno, pove več slikca:
Ampak... Okus je razočaral. Namreč piškot ima čisto drugačno sladkobo kot čokolada. In nekako rižev sirup ne odigra zelo dobre vloge. Mislim po prvem grižljaju, sem se spet vrnila v tiste moje prve veganske dni, ko je bilo iskanje npr. meni najljubšega tofuja prava odisejada, in preizkušanje sojinih napitkov prava nočna mora, za katero sploh nisem mogla verjeti, kako zelo lahko spremenijo sicer dober okus sojinega napitka v najbolj neužitno pijačo.
Edini plus: pirina moka, ki pa bi bila lahko polnozrnata
Čeprav sem se kar nekaj časa sogledovala z njimi na tujih straneh, in bila presenečena, ko so jih začeli prodajati tudi pri nas, na žalost, niso vredni ponovnega nakupa. In da ne pozabim, poleg zgrešenega okusa, pa bi lahko izdelovalci dali malo več na samo podobo in jih naredili malce bolj privlačne na oko.